Maj

Poslavlja se najdaljši tridnevni delovni teden v letu. Vsaj zame. Še tako ambiciozni načrti o zadostni količini spanja vpričo vstajanja ob pol petih zjutraj padejo v vodo.

Poslavlja se tudi april, zadnji med meseci s črko R v imenu. To je čas na koledarju, ki je nekako prelomen, kot kakšno malo novo leto. Ko nastopi maj, trmasto pospraviš spodnje majice v kot omare in se še tri tedne delaš, da te ne zebe okoli ledvičk. Ugotoviš, da se je začela tudi sezona britja nog in (spet?) začneš sanjariti o tem, da se boš nekoč trajno rešila te sekirancije. Zagrabi te panika, ker imaš januarja trdno postavljene cilje glede oblikovanja postave, potem pa ti prekriža načrte velika noč in od tam gre vse samo še navzdol. Maja pa te doleti spoznanje, da lanska letna garderoba ne le, da ne izgleda več tako dobro na tebi, ampak kakšnega kosa niti ne spraviš nase.

Letos je sploh problematično. Naši dobri vladarji so se odločili, da se mora življenje vsaj nekoliko vrniti v normalno stanje, kar pomeni, da se bomo spet videvali, srečevali in celo dobivali v javnosti z namenom druženja.

Ne vem, če sem še sposobna udeležbe na pijačkah v bolj obljudenih lokalih. Mislim, v Napoleona si skoraj več ne bi upala iti. Če sediš na terasi v Napoleonu, vidi ves širni Črnomelj v križišču, da nimaš ta trenutek česa pametnejšega za početi kot sedeti v kafani in da te še celo sploh ne moti, da ves svet to opazi. Mislim, da je to čudovito. Mislim tudi, da je epidemično stanje toliko nahranilo mojo introvertiranost, da me boste tam težko našli. Morda za vogalom, ko se bašem s palačinkicami. Najbrž bom v trenirki in polita s kavo, ker se drugega več ne znam obleči. Pa delovne hlače na trogare.

Mesec maj je bil pred n leti v nekem drugem življenju poznan tudi kot čas, ko smo imeli največ dela in najmanj volje za šolo. Ne čutim nobene nostalgije za temi občutki.

Z veseljem čakam, kaj nam bo prinesel novi mesec brez črke R. Pozebe valda več ne bo, ledvičke si pa vseeno še malo pokrijte.