O glasbi.
Maloprej sem odgovarjal na vprašanja prijateljice, srednješolke, ki je za domačo nalogo morala opraviti intervju. Z mano, ker sem v tistem trenutku, ko je že skoraj obupala, bil prvi pri roki. In prvi pri roki mislim tako, da je mene z miško kliknila na Facebooku.

Bila so vprašanja o glasbi. Ne vem kdo jih je sestavljal, ali ona ali so jih že dobili napisane. Vendar začelo se je standardno:"Koliko časa se že ukvarjaš z glasbo?" Ok, odgovor na tako vprašanje potrebuje matematično podlago, zato v glavi začnem obračati številke in vprašanja: koliko sem že star, kdaj so me že vpisali v glasbeno šolo, kdaj sem šel v osnovno šolo, koliko sem bil takrat star ... Po nekaj lažjih matematičnih formulah pridem do zaključka, da se z glasbo ukvarjam že 16 let. To pa je že nekaj.
Naslednje vprašanje je bilo v stilu prvega. "Katere instrumente igraš?" Dobro. Tiste, ki jih zares znam lahko naštejem na prste ene roke. Bi se pa mogoče našel še kakšen. Ker iz vsakega bi znal dobiti kakšen zvok in seveda, da bi to bilo nečemu podobno.

Potem pa so sledila vprašanja o zvrsteh glasbe, ki jih poslušam. Poslušam namreč vse. Enkrat me bo prijelo in bom poslušal jazz. Potem spet naslednjič bom šel v skrajnost in si prižgal metal. Etno, folk, sevdah, rock, pop, klasiko, narodnozabavno ... vse. Odvisno od razpoloženja. In tukaj sem se spomnil na en stavek Tanje Žagar, ki sem ga nekje zasledil. Ona je namreč rekla, da so ljudje vsakodnevno v stiskah, v depresiji, nesrečni, žalostni in da jim je zato potrebno dati glasbo, ki jih bo dvignila in razvedrila. Pa je to res rešitev? Za eno noč na veselici s Tanjo Žagar pozabiš na skrbi. A kaj naslednji dan? Kruta realnost je spet nazaj.
Jaz nisem istega mnenja kot Žagarjeva Tanja. Jaz si zavrtim tisto glasbo, ki mi v določenem stanju paše. Če sem vesel, bo to kakšna funky poskočna skladba. Če sem depresiven, bo to kakšna melanholična ali sevdalinka ali balada.
Srce in duša sta motor glasbe. Tiste kvalitetne glasbe. In potrebno jima je dati tisto kar rabita. Rabita glasbo, ki je ustvarjena z dušo in srcem.

O ledu.
Toliko zaporednih ledenih dni kot v tem tednu pa že nekaj let ne. Reke so na nekaterih mestih zaledenele čez celotno širino, kar so nekateri pogumni rekreativci izkoristili za drsanje. Nekaj let nazaj, ko je bila podobno zaledenela reka Kolpa je Renato iz Vinice zapeljal z avtom na led. Drugič v življenju.
Vinogradniki so idealne pogoje in nizke temperature izkoristili za ledeno trgatev. Upravljavci belokranjskega smučišča za pripravo umetne snežne odeje. Gasilci za urjenje reševanja iz zaledenelih rek. Fotografi za fantastične fotografije. In še kdo kje.

Zima je pokazala vse svoje zobe. Najbolj pa je ogrizla tiste, ki nimajo doma. Ali pa so daleč od doma. Na dolgi in mrzli peš poti v iskanju sreče, ki jih je zapustila mimo njihove volje.

foto: Jan Kocjan