»Mami, kaj delaš?« Trikrat me je vprašala, predno sem jo sploh slišala. Dvignjena na prstih in z rokami na pultu, se je na drugi strani dvigovala, da je videla kaj delam. »Režem papriko.« Vzela si je en košček in se potopila nazaj v igro. Njen svet je imel takrat roza stene, polno pospravljeno kuhinjo igrač in mamico, ki jo posluša in se ji smeji. Moj svet pa je imel na policah prah, polno kuhinjo razmetanih igrač in otroka, ki veselo poje in kriči. Ter njeno mamo, ki ji vsake toliko iz zamišljene glave izleti »Ne deri se, bolj potiho!«.

Ta mala bitja gledajo svet s tako popolnimi očmi. Ne vidijo vse umazanije okoli sebe, ne vidijo vse hudobije niti ne staršev, ki se nimamo časa ukvarjati z njimi, kot bi želeli. Oni, ali pa sami. V njihovem svetu je vse popolno. Se kdaj spomniš, kakšen je bil tvoj otroški svet?

Moj otroški svet je bil svetel. Pisanih in živih barv. Dišalo je po sveže pokošeni travi. Temno zelena trava. Pa sonce, živo modro nebo. Zelena gugalnica na travi, ki jo je naredil oče. Brata sta non stop kričala, se cukala in igrala. Sama sem se kot punca med samimi fanti držala bolj zase. Včasih v svojem domišljijskem svetu, včasih v svojem popolnem otroškem svetu. Ki je bil takrat edini svet zame. Vem, da sem veliko kuhala in pekla z babico. Predvsem piškote. In moji učenci v šoli v dnevni sobi so imeli vedno veliko domače naloge. Če sta se med njimi znašla brata, sem ju kregala, ker je nista nikoli naredila. Kot poslovodja trgovine v sosednji sobi, sem imela precej dela z inventuro , štetjem denarja in polnjenjem polic. Včasih sta po nakupih prišla tudi oče in mama. Ampak redkeje, ker sta imela zunaj veliko dela. Zato smo svoj čas večinoma preživljali z babico in dedkom.

Tak je bil moj popoln svet. Taki so vsaj spomini nanj. Lepi, čisti, dišeči. Brez zamere staršem, ker sta bila malo časa z nami. Sedaj mi je jasno zakaj. In verjetno je danes tak svet mojega otroka.

V istem obdobju pa je svet starša temen. Siv. Ne diši, ampak precej smrdi. Predvsem po vsakodnevnih obveznostih, ki so nas načela nažirati do te mere, da se nam že »pojdi po kruh v trgovino« zdi nagravžen. Plačaj položnice, kupi hrano, operi, zlikaj, skuhaj. Pojdi v službo. Pojdi dobre volje v službo. Dobre volje se zjutraj zbudi, da otroka z nasmehom odpraviš v vrtec. Da z nasmehom zjutraj sodelavcu skuhaš kavo. Da z nasmehom poslušaš šefa, ko ti daje še dodaten kup nalog. Pohiti domov. Smej se, ker otrok ne ve, da je za tabo še en navaden brez vezen dan. Doma naredi vse kar moraš. Poskusiti se ne dreti na otroke, ko se lovijo po sobi. Oni nimajo pojma, da delajo kaj narobe. Ne deri se za mizo, ko hrana leti po tleh. Pa po steni. Njim je lepo. Smejijo se. Ti se ne. Potrudi se z njimi igrati, čeprav ti mislijo tavajo v službo. Pa še kam drugam. Spreglej zobno pasto zvečer na wc školjki, glavno da ti skušajo s krtačko oprati glavo.

Moja največja naloga je, da njen svet čim dlje ohranim popoln. Čim dlje lepih in živih barv, da čim kasneje spozna sivino. Čim dlje mora dišati po piškotih in pokošeni travi, da čim kasneje zavoha kako smrdi. Po megli, nesramnih ljudeh in obveznostih. Tudi ona bo enkrat prestopila v ta magičen svet odraslih. Želim ji, da bo prestop čim milejši. Ker tudi ona bo nekega dne stala v kuhinji in oči na drugi strani pulta jo bodo vprašale: »Mami, kaj delaš?«