Prejšnji teden sem vam nekje na polovici zapisa obljubila, da bom opisala dva koncepta, pa sem po desetih minutah ugotovila, da med delom kinkam. Vsake toliko časa sem malo vrgla uč na to, kaj sem sploh napisala. In se sploh nisem spomnila, da sem napisala to, kar sem za seboj brala. Sklenila sem, da je to prenevarno in pri konceptu nošenja otrok raje kar zaključila.

Z Otrokom 3 sva se lotila še enega projekta, ki se mi ga pred dvema letoma z Otrokom 2 niti slučajno ne bi dalo peljati. Še več, ko sem prvič slišala za ta koncept, sem pomislila, da je to višek traparij, ki si jih izmislijo moderne mame, ki več ne vedo, kaj početi.

Ne vem, kako to, da se mi ga ljubi izvajati zdaj. Sem bolj pametna ali bolj nora kot takrat?

No, začnimo na začetku. Da sem nekoliko nora (ali nekoliko pametna), smo vedeli že, ko sem takrat še pleničkarju Otroku 2 začela na tazadnjo natikati pralne pleničke. V največji meri zato, ker smo z dvema pleničkarjema standardno komunalno kanto za smeti do roba napolnili v desetih dneh, preostale štiri dni je šlo pa že čez rob. Ugotovila sem, da je lažje malce bolj pogosto prati žehto, kot vsak teden znova sestavljati Jenga stolp iz plenic na vrhu smetnjaka. Zato sem sklenila, da bom, če mi bo dano še imeti kakšnega dojenčka, zanj vsaj povečini uporabljala pralne plenice.

Glej ga zlomka, zares se je rodil Otrok 3, ki z današnjim dnem že 8 tednov polni pleničke. V teh osmih tednih sem porabila tri pakete plenic za enkratno uporabo, enega od njih niti ne do konca, saj sem med nakupovanjem potrebščin vnaprej divje nizko ocenila porodno težo Otroka 3.

Preskočimo na tisti del, ko imaš novorojenčka že kak dan ali dva pri sebi in si ga moral previti že kakšnih petindvajsetkrat, ker kakajo vsakih pet minut. Zelo radi takrat, ko si jim ravno inštaliral svežo plenico na rit. Zelo radi pa tudi takrat, ko sploh nimajo nobene plenice na riti.

Odkar so »papmerske« postale v postsocialistični Sloveniji splošno dosegljivi produkt, je to lulanje na previjalni mizi pri večini staršev le predmet anekdot za fejsbuk. Nekomu dokaj pametnemu (ali zdolgočasenemu?) človeku, verjetno mami, pa je posvetila žarnica nad glavo in je pomislila, da očitno tudi že tako majhni dojenčki očitno preferirajo ne lulati sami po sebi, ampak v luft (in kakšno kapljico po starših, ki stojijo zraven).

Če jim je tole jasno štiri ure po rojstvu, jim je verjetno tudi malo kasneje. Kar pomeni, da lahko majhnega dojenčka redno daješ na kahlico in on bo kmalu pogruntal, da takrat, ko lula v kahlico, za nagrado ne rabi ležati v mokri plenici, dokler nima mami tistih pet minut časa, da ga preobleče.

V praksi po mojih izkušnjah to izgleda tako:

Prvi dan v rokah nad umivalnikom držiš svojega majhnega dojenčiča tako, da ima ritko nad umivalnikom. Vrata kopalnice so zaklenjena, da nihče ne vidi, kaj delaš, in te označi za norega. Pogleduješ dojenčkovo nago rito. Pogleduješ sebe v ogledalu in se počutiš dokaj trapasto. In glej ga škrata, kar naenkrat se dojenček res polula ali pokaka. Tebi se fino zdi, ker imaš občutek, da ima to nekaj veze s tvojim početjem. Ampak za vsak slučaj vseeno nikomur ne poveš, da se ti ne smejijo v fris.

Nekaj dni delaš te nezaslišane manevre in ugotoviš, da ti nekako uspeva vsakič, ko slečeš dojenčka in ga držiš v tistem izločalnem položaju, doseči, da tudi zares izloča. To se ti tako fino zdi, da si »hooked«, ni več poti nazaj, zdaj si naš.

Če si posebno prefrigan v opazovanju dojenčka, kmalu ugotoviš, da ti le-ta vnaprej daje znake, da bo treba tja in tja in lahko pravočasno reagiraš ter preprečiš svojemu otroku, da bi moral ležati v mokri plenici. Kar je dobro za oba. He he.

Tole početje pri nas še ni pretirano razširjeno. V tujih deželah nekoliko bolj. Dovolj, da ima v tujščini tudi svoje ime – Elimination Communication. Poznajo ga v vseh bolj razvitih državah, pa tudi v vseh manj razvitih državah, kjer se ne da dobiti pampersk in tudi ne takih lepih pralnih pleničk na ježke z vzorčkom balončkov in zajčkov. Ker se da pri mladih mamah vse pretopiti v zlato, se da dobiti ekstrahitro snemljive plenice za ta namen in tudi takšne mikro kahlice za mikro ritice. Ampak bogpomagaj, meni oboje olajšuje življenje.

Če boste želeli naguglati kaj o tem v slovenščini, vtipkajte besedo »brezpleničarstvo«.

Ne drži, da Otrok 3 zdaj ne nosi plenic in preživljam svoje dneve v brisanju lužic. Ko se mi zazdi, da bi mogoče bil čas, da ga dam nad kahlico, ga dam nad kahlico in ker sem ful v redu, imam kar velikokrat prav. Kar pa ne pomeni, da ne bi bila kljub temu čisto vsakič, ko odvijem Otroku 3 plenico, ta prav tako mokra. Včasih me pač ni zraven, ko se zbudi (mimogrede, če se bo kdo loteval, to je skoraj 100% moment, ko se mora otrok polulati). Včasih lula med hranjenjem (in jaz nisem dovolj pogumna, da bi mi otrok ležal gol v naročju). Včasih se enostavno meni ne da s tem ukvarjati, ker imam doma še dva otroka in občasno moram iti vendar tudi jaz na WC.

Za izvajanje metode Elimination Communication ni toliko potrebna motivacija, kot posebno stanje duha. Imeti moraš nizka pričakovanja, občutek za samoironijo, ker te bo otrok neizogibno (vsaj) polulal in trdo kožo, ko ti govorijo, da si malo zmešan.