O n’č koristnih hašišarih in ostali metliški mladini, drugič

»Amerika je naš problem: gospodarski, socialni, narodni, kulturni, odkar so se začeli naši prvi ljudje seliti čez morje. Adamič pravi, da je bilo to leta 1870. Za Belo krajino je treba seči vsaj dvajset let nazaj, naši prvi možje so se izselili okoli leta 1850.«*

I nikom ništa.

Danes se naši možje med dvajsetim in petintridesetim letom starosti, za naše razmere množično, selijo na švicarska delovišča, največ v mesto Brig, nekaj jih je tudi v Vispu. Dela, dela, jako jako dela od 10 do 15 Metličanov. To po pavšalnem računu glede na statistiko iz leta 2019 znaša 1 do 2 odstotka moškega prebivalstva v tej starostni skupini.

I nikom ništa.

Naloga matične skupnosti seveda ni preprečevanje mobilnosti svojih pripadnikov, a slepljenje našega metlištva - ki bi rado verjelo, da nima nič z razlogi za dolgotrajno skupinsko delovno migracijo - je kontraproduktivno. Zelo lahko je namreč strukturne pogoje, ki po eni strani privlačijo migrante v novo okolje in po drugi strani odvračajo od domačega ali prvotnega okolja, relativizirati s posameznikovimi željami po svobodni karieri in težnjami po iskanju novih izkušenj v svetu ali avtonomnem odločanju o lastni prihodnosti. Vse te individualne ambicije so seveda lepe floskule, ki sicer odgovorijo na nekatera vprašanja o vzrokih in razlogih posameznih selitev, veliko težje pa je verjeti, da se individualnost vsakega posameznega migranta izraža na povsem enak način - v želji po selitvi v eno izmed dveh švicarskih mest, kjer vsi delajo pri istem podjetju na skoraj enakem delovnem mestu.

Vlogo domače skupnosti veliko lažje razložimo skozi standardno obliko razmišljanja o migracijah, ki jo poenostavljamo v pojmovnem dvojcu odbijanje-privlačenje**, kot je nakazano v začetku prejšnjega odstavka. Naša, metliška, skupnost v konkretnem primeru metliške dijaspore v Švici nastopa v prvem delu pojmovnega dvojca. Metliko kot odbijač predstavlja predvsem pomanjkanje primernih delovnih mest za naše konkretne izseljence, do neke mere pa so na njihovo odločitev o izselitvi verjetno vplivali kulturno-družbeni dejavniki, o katerih sem nekaj malega napisal v lanski številki Mestnika. Ali kot je podobno stanje pojasnil Friedrich Engels: ˝Irci niso imeli česa izgubiti doma, a so lahko tako veliko pridobili v Angliji; in od časa, ko je po Irskem postalo splošno znano, da vzhodna stran kanala svetega Jurija ponuja ustaljeno delo in dobro plačilo za močne roke, je vsako leto tam pripeljalo armade Ircev.***˝

Seveda se ne moremo zadovoljiti s to ugotovitvijo, saj metliški odbijač in švicarska privlačnost, ki vsaj na izgled zapolnjuje vrzeli v izpolnjevanju individualnih teženj naših ˝švajcarcof˝, kvečjemu predstavljajo simptome širšega ekonomskega sistema, ki mu Metlika pripada.

Pomagajmo si z Mathiasom Sajovitzem, ki migracije Afričanov v Avstrijo razume kot ˝direktno nadaljevanje točno tistega kapitalističnega mehanizma, ki je omogočil zasužnjenje afriških ljudstev skozi dijasporo in povzročil kolonializem v Afriki. Tako migranti iz kapitalistične periferije postanejo neokolonialistične žrtve v kapitalističnih centrih, kot je Avstrija, kar povzroča ekonomsko prikrajšanost Afrike in blaginjo Evropske politične ekonomije****˝.

Jasno, Metlika ni Afrika, tudi Švica ni popolnoma Avstrija, a v razmerju do švicarskega ekonomskega centra Metlika zagotovo predstavlja periferijo in lahko iz navedka potegnemo nekaj razmislekov o naravi dolgotrajnih množičnih delovnih migracij v Švico. Z nekaj mentalnega poenostavljanja lahko ugotovimo, da Metlika postaja neokolonija švicarske ekonomije, kolonialno razmerje pa ne poteka na način, da bi se odnosno nizkocenovna proizvodnja selila iz Švice v Metliko, temveč tako, da se metliška delovna sila seli na v švicarskih razmerah nizko plačana delovna mesta.

Iz tega lahko nadalje izpeljemo fetišiziran pogled na državo gostiteljico - Švico - kot dobrodušno in nadvse humanitarno gospodarstvo, ki omogoča tujim delavcem iz periferne Metlike, okusiti nekaj sladkobe medu in mleka, ki se cedijo v centru akumulacije kapitala*****. A iz tega zornega kota spregledamo drugo dimenzijo te humanitarnosti - odliv delovne sile in njihove ustvarjene vrednosti iz Metlike v Švico. Poleg odtekanja delovne sile, ki vsakič sledi odtekanju kapitala iz periferije v center, imajo ekonomski migranti po Sajovitzu še eno pomembno vlogo: priseljeni delavci predstavljajo protiutež strukturni inflaciji in neskladjem med ponudbo in povpraševanjem. Ravno razmerje med ponudbo in povpraševanjem določa kako široko so odprta vrata za delovne migracije, saj je delovne migrante v primeru zmanjšanega povpraševanja najlažje odstraniti iz proizvodnega procesa in s tem prilagoditi ponudbo novemu povpraševanju brez dodatnih zmanjšanj povpraševanja. Po domače - delavci v dijaspori trošijo veliko manj kot domači delavci, zato se jih splača odpustiti, ko je to potrebno. Po drugi strani pa je, ko se povpraševanje poveča, najlažje v negotova delovna razmerja vpeti delavce migrante, ki jim ta negotovost še vedno predstavlja boljšo osebno izbiro od obstoječih življenjskih pogojev v njihovem domačem okolju.

Odprtost meja za delavce migrante, ki je posledica tokov kapitala iz periferije v center, pa poleg golih ekonomskih posledic prinaša tudi ideološke posledice. To pomeni, da je od ekonomskega stanja odvisen odnos neke skupnosti do migrantov - konkretno odnos Švice do metliške delavne sile in na drugi strani odnos Metlike do svojih izseljencev. Ta stalna razklanost med odnosom države gostiteljice in domovine, pa se najbolj kaže v ideološki navezanosti delavcev migrantov do svoje domovine, ki je vedno na relaciji Metlika – Švica – Metlika, ko morajo po eni strani izkazovati hvaležnost gostiteljici s prizadevnim delom in zaviranjem svoje prvotne, metliške, identitete in na drugi strani z upravičevanjem svojega migrantskega obstoja skozi poudarjeno domoljubje, da jim domovina ne bi mogla očitati, da so jo pustii na cedilu zaradi osebnih interesov. S tem nastaja nova metliška identiteta, ne le v identifikaciji konkretnih migrantov temveč kot celota. To seveda ne pomeni, da migracije kakorkoli škodujejo metliški identiteti, saj identitet ne moremo razvrščati po kvalitativni lestvici, a zdrava skupnost si mora vsaj prizadevati, da bi lastne ideološke premike razumela, saj le to omogoča neko trdno ideološko usmeritev ekonomije in politike.

I nikom ništa.

Kot je bilo verjetno jasno že ob začetku branja, besedilo ne ponuja nikakršne rešitve ali vsaj usmeritve proti možnim rešitvam. Gre predvsem za poskus teoretizacije problema močnega toka dolgotrajnih delovnih migracij iz Metlike v Švico. Ob zaključku se tako ponuja nekaj razmislekov. Najprej se moramo zavedati, da selitve trebuhom za kruhom niso plod zanemarjanja metliške stvari, če jo razumemo kot ohranitev Metlike, kot jo poznamo in imamo radi, niti ne gre za golo iskanje linije najmanjšega odpora posameznikov, ki so se izselili. Gre za strukturni problem, ki se ga lahko rešuje le na strukturni ravni, torej s široko zastavljenim političnim delovanjem v smeri izboljšanja življenjskih pogojev delavstva v Metliki, ki ga ne moremo prepustiti dobri volji in prizadevanju posameznih podjetnikov, temveč morajo delovne migracije zasesti pomembnejša mesta na dnevnih redih sej organov na Mestnem trgu 24. Ob tem se ne moremo izogniti zgodovinski primerjavi s časom, ko je Metlika predstavljala relativni center akumulacije kapitala; časom, ko so Beti in Komet zaposlovali večino delavstva v Metliki in širši okolici, ki presega današnje nacionalne meje. Metličani in Metličanke vseh dežel, združimo se!


* Župančič, O. (1984). Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev: Oton Župančič. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

** iz angleščine: pull and push

*** Engels, F. (1887). The Condition of the Working Class in England. Leipzig, Otto Wigand (prevod odstavka J. V.)

**** Sajovitz, M. (2008). The African Diaspora in the Austrian Political Economy: A Marxist Analysis. Lulu.com (prevod odstavka J. V.)

***** Prav tam.