Nedolgo nazaj sem se znašla v večji družbi (kar pri življenjskem stilu mame na slovenskem podeželju pomeni 5 oseb) samih žensk, od katerih nas je večji delež že imel otroke. Beseda je nanesla na to, kako se ženske spremenijo, ko dobijo otroke in ena je pripomnila, kako bizarno se ji zdi, da ženska po tem, ko rodi, kar naenkrat ni več samostojno bitje, ampak dobi neodložljivi podaljšek in temu primerno sebe in svojega čisto novega otroka naslavlja z »mi« (ali »midva«, ampak po Beli krajini tega ne slišiš toliko, ker se je našim prednikom dvojina zdela brezvezen izum tistih sanjavih lublančanov).

Ostale smo se strinjale, da je to res »mimo«, ampak tudi sama se dostikrat zalotim pri takem izražanju.

Poglejmo, zakaj pri Ženski 2.0 ali Mammicus sp. opazimo tako vedenje.

Dejstvo je, da ženska po porodu nekaj časa ne more kaj dosti početi. MorA pa poskrbeti za čisto majhnega človeka. Vse njeno razmišljanje se mora podrediti temu, da bo tisto majhno bitje preživelo. Brez, da bi ji kdo dal navodila in tudi kaj dosti pokazal, kako se temu streže. Kaj, pobruhal se je in ga moraš celega preobleči, brez, da mu polomiš kakšno nežno okončino? Vso srečo! Na stranišče moraš? Vso srečo tudi tu, ker ko se v času po porodu zaveš, da moraš na stranišče, je že prepozno. To, da kar naenkrat več ne znaš vstati s postelje, ker so tvoje trebušne mišice izginile neznano kam (do zdaj sploh nisem vedela, da jih rabim tudi v vsakdanjem življenju!), in da hodiš po polžje, ker ne veš, kater del telesa ti bo tokrat odpovedal, pri takih nujnih opravkih ne pomaga.

To, da je majhen otrok neodložljiva obveznost, je zelo pogosto tudi dobesedno res. Dojenček je res prišel na svet – a pogosto jih o tem nihče ne obvesti in bi radi, da jih mami še po devetih mesecih kar naprej nosi.

Tudi, ko je otrok že sposoben hoje z lastnimi nogami, te to spremlja. Ko je bolan in doma leži v postelji, moraš biti kot njegov starš nekje v bližini (če že ne neposredno poleg postelje, ker moraš držati lavor, pa vsekakor doma). Tako, da je skoraj isto, kot če bi bil kar sam bolan (le, da se dobro počutiš. Zaenkrat. Dokler ne pokasiraš bacilov tvojega otroka).

Tega časa, ko je otrok del skoraj fizično, psihično pa vsekakor, del mamice, nihče ne preseka in ne mine z danes na jutri, zato se lahko pojavlja tudi v obliki »mi moramo pa zdej domov, mamo za delat domačo nalogo«.

No, od tu pride ta prva oseba množine.

Ampak, ko neka mama izreče stavek »Mi smo pa diplomirali!«, se pa moraš vsaj malo zamisliti.