Na vsebino

Moji možgani so zresetirani. Ker sem mama.

Pridi, usedi se na kavo z mano. Imam natanko 10 minut, zato na hitro izberi, katero temo bova obdelala. Kaj je bilo ta teden aktualnega? Šit, mama sem. Saj veš česa se bom dotaknila, ne?

Kengurujčkov. Na žalost je ta žival ta teden v Sloveniji postala noro popularna. Pa ne zaradi svoje narave, dobila je najslabši možni prizvok. Vsaka mama te dni ve, kdo ali kaj je Kengurujček. Z veliko začetnico. Ravno žival, ki v svojem žepu tako toplo in močno objeme svojega mladiča, ga ne izpusti in povsod prenaša s sabo, je postala žrtev sama sebe. Nečloveškega ravnanja sploh ne bi komentirala. Ne rabiš biti starš, da se ti ob pogledu teh posnetkov zlomi srce. Če si vsaj malo človek, ti ne bo vseeno. Dolgo sem se izogibala ogledu posnetkov in branju vseh mogočih člankov na to temo, dokler nisem včeraj pozno zvečer sedela v pisarni in utrujena od tedna z levim očesom pogledala prispevek. V želodcu me je stisnilo, postalo mi je slabo. Naježila sem se. Priznam, od kar imam lastne otroke, so se moje meje dobrega okusa bistveno znižale. Edini filmski žanr, ki sem ga gledala v svojih dijaških in študentskih letih, so bile grozljivke. Danes ne morem dlje od romantičnih komedij in še to Bog ne daj, da si katera zlomi noht ob pomerjanju poročne obleke. Skoraj da se ne zjokam. Moji možgani so s prihodom dveh novih bitij na ta svet postali sila občutljivi.

Ne samo na te prizore. Na vse. Se mi zdi, da se ženskam z vlogo matere čustva začnejo na hard poigravati z možgani. Drugače dojemaš svet okoli sebe. V prvi vrsti postaneš mama medvedka. Obrambni mehanizmi se vključijo ob vsakem najmanjšem napadu, alarm sveti rdeče in tuli ob vsakem otroškem ihtenju. Kaj šele joku. In ko tvojega otroka nekdo samo grdo pogleda, pokažeš kremplje in z enim zamahom potegneš par lis po licu. Voila, bitch.

Drugače dojemaš svoje starše. Kar naenkrat se zalotiš pri misli, da je mama imela prav. Vedno. In za vse. Oče prav tako. Najprej se še nekaj časa boriš sam s sabo, ker si tega nočeš priznati. Naposled le popustiš pod težnjo krivice, ki si jim jo storil v svojih najbolj divjih pubertetniških časih. In jim rečeš oprosti. Če ne na glas, pa vsaj v svoji glavi.

Drugače dojemaš svojega partnerja. Človek, s katerim si se imel lepo samo ob vikendih, potem kasneje še med tednom, postane primarni del tvojega življenja. Potovanja, žure in sobotna poležavanja v postelji zamenjajo plenice, umazane stene in neprespane noči. Na tej točki se pokaže, ali si ali nisi. Ali sta ali nista. Kompatibilna. Sam s sabo in z njim. Velikokrat rečejo, da je najboljši preizkus, če hočeš ugotoviti ali si za z nekom, da si z njim en teden na jadranju. Jadrnica nima za burek proti partnerskemu življenju z novim družinskim članom. Definitivno je to malo bitje test za tvojo glavo, čustva in odnos.

Naposled drugače dojemaš tudi svoje prijatelje. Kar naenkrat se krog prijateljev skrči. Kar naenkrat prijatelji iz tvojega kroga odhajajo, tako kot tudi sam odhajaš iz krogov drugih ljudi. Postaneš prijatelj, ki nima časa. Časa za kavo v Portorožu, za vikend pobeg na Bled, časa za lenarjenje v Tivoliju, večerno popivanje na Gradu,…dijaške klape že zdavnaj ni več. Od študentske ti ostaneta mogoče dva. Dobiš novo bando. Ljudi, ki se gibljejo v istih krogih kot sam. In ki te zaradi tega lažje razumejo. Zaradi tega tudi ti bolj ceniš njih. Ni jih veliko, so pa izjemni.

Ko ti težijo otroci, se umakneš k mami. Ko ti teži mama, se umakneš k partnerju. Ko se ti ne da več poslušati njega, se umakneš k prijateljem. In ko te ne razumejo niti več oni, mine itak toliko časa, da se otroci na vmes umirijo, skulirajo in spet si pri njih. Krog se nenehno vrti, zato moraš poskrbeti, da imaš v tem krogu vedno samo tiste, ki te dvignejo.

Ravno zaradi tega je nedopustno, da te nekdo namerno zlomi. Ti naredi krivico. Tebi in tvojim najbližjim. Biti te dni v vlogi staršev tistih ubogih otrok je nepredstavljivo. Jaz se bi zlomila. Zlomilo se mi bi srce. In s tem počenim srcem, bi verjetno dobesedno na pol zlomila tisto žensko. Zato drago vesolje, ne zaj*** se z mamami. Nagon za preživetje je mnogo močnejši od vseh mišic neumnih ljudi.

Vir: Busy Blonde Blog

Polno zasedena blondinka, čistokrvna Belokranjka. S familijo, službo in podočnjaki na hrbtu. Prikrita hedonistka, ki klišejsko ljubi hrano, vino, modo in potovanja. Čisto zares in nezlagano pa obožuje svojo Belo krajino. Vsak petek si preberite njeno s sarkazmom in humorjem začinjeno razmišljanje o življenju povprečne družine v Beli krajini.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj