Ta teden sem prišla do pomembnega spoznanja.

Ne bom vam takoj povedala, do kakšnega, ker sem do njega prišla nepričakovano in po ovinkih.

Dan se je začel povsem običajno, torej z vselej rahlo poznim pripravljanjem in odpošiljanjem Otroka 1 in 2 v šolo in vrtec. Dopoldne mi je minilo v opazovanju Otroka 3, praskanju po glavi in gruntanju, kaj storiti. Nakar se nama je dan kar naenkrat prevesil v nepričakovano tridnevno bivanje v bolnišnici. Hja, to se zna zgoditi, kadar intenzivno mamiraš.

Tako sem prvo popoldne v bolniški sobi preživela v družbi čisto dobrovoljnega Otroka 3. Mimogrede, v času zadnje nosečnosti sem si naredila en mentalni zaznamek, in sicer, da kadarkoli greš na pregled v bolnico, spakiraj, kot da boš vsaj čez noč na oddelku. Ker sem kokoš, sem na lastni pametni nasvet pozabila. Tako sem bivala v bolnici prvi dan v talepših in dokaj neudobnih hlačah, v čevljih, ki so mi od poroda naprej itak premajhni par cm v vsako smer, brez zobne ščetke in na srečo z dokaj nezahtevnim dojenčkom, ki se ga stres ob lastnem zdravstvenem stanju ni pretirano dotaknil.

In. Brez. Interneta.

Wiuwiuwiuwiu! Kaj akutno bolezensko stanje, tole je šele za urgenco! Brezžični internet v novomeški bolnici lovi samo v sobah na levi strani hodnika!

Od interneta in vseh radosti, ki jih le-ta omogoča, smo postali presneto odvisni. Glavo zarijemo vanj kadarkoli se dogaja nekaj, kar nam ni 100% ugodno. Če smo utrujeni, če obstaja nevarnost, da nam bi bilo čisto, čisto malo dolgčas, kadar bi morali početi nekaj, kar od nas zahteva miselni napor, je tukaj internet, da na njem uspešno zagonimo čas (in nato doživimo panični napad, ko se kar naenkrat zgodi rok, ko bi morali nekaj narediti). Pozabimo tudi, da nismo zadovoljni s svojim življenjem in da bi bili raje s kom drugim kje drugje.

Tako sem si tudi jaz želela vsaj kakšen ajmarček interneta, da bi si takrat, ko je Otrok 3 spal, lahko nadela plašnice in se skrila pred dejstvom, da je biti v bolnišnici bedno, da čas med čakanjem, da ti kdo kaj pove, mineva neskončno počasi ter da danes še nisem pila kave in je zagotovo tudi ne bom.

(Opomnila sem se tudi na to, da če so to največje skrbi, kar jih imam z otrokom v bolnici, imam neznansko srečo in nisem ena od tistih mam, ki so tam tedne in tedne in se sprašujejo, v katero smer bo prevagalo otrokovo stanje.)

Treh dni v bolnici pa tudi nisem preživela ob gledanju v luft in samo čakanju na tiste mejnike, ki obeležujejo hospitalizacijo. Vizita. Svež čaj. Zajtrk. Čistilka obriše tla. (Obisk Rdečih noskov, Bog jih živi.) Kosilo. Sestra pogleda, kaj ti v sobi manjka. Vizita. Čistilka sprazni koše. Večerja. Pred davnimi časi sem si na telefon naložila en debel špeh od elektronske knjige, ki ga moja utrujena skrajšana pozornost doslej ni bila sposobna prežvečiti. Ali pa! Je bilo to zato, ker se mi je zdelo po treh minutah branja vedno nujno preveriti, kaj je novega na fejsbuku, saj je tam vsake tri minute nekaj novega, kar bi morala nujno kupiti? Ali pa! Je bilo doma v bližini vedno kako delo, ki ni čakalo nikogar drugega kot mene?

Kakorkoli že, kadar se nisem z Otrokom 3 pogovarjala v dojenščini, sem se ob pomanjkanju drugih motenj (in realno gledano, tudi pomanjkanju drugih možnosti) pregrizla tudi skozi tadebelo knjigo v angleščini. Čas je še vedno minil hitreje, kot bi brez, moja duša je bila malo bogatejša in jaz nisem bila nič revnejša, ker mi fejsbuk ni našel ničesar, kar bi morala nujno kupiti.

Ta teden bom poskusila reducirati svoj čas visenja na telefonu. Res me zanima, kakšne neverjetne stvari lahko dosežem. Morda bom celo imela nekoliko bolj pospravljeno hišo. Upajmo si sanjati! Samo nebo je meja!