A veš tisto, ko imaš v rokah svojega majhnega dojenčka (pravzaprav ne – že takrat, ko se na testu nosečnosti pokaže + ali dve črtici, odvisno od cenovnega razreda) in razmišljaš, katere vse veličastne stvari mu boš omogočil (praviloma tisto, kar si želiš, da bi bilo v bolj rosnih letih omogočeno tebi, a ne), k čemu boš tega otroka nekoč neumorno vzpodbujal in kakšne neverjetne ovire bo s tvojo pomočjo zmožen premagati?

No, to. Potem otrok začne malo rasti in ti kazati svojo voljo in kaj kmalu ugotoviš, da proti pričakovanjem nisi dobil tega, kar si si zamislil (kopije sebe?).

In potem kot mati, ki sama sebe včasih imenuje grafični oblikovalec, prejmeš v vzgajanje otroka, ki ga za vse žive in mrtve ne pripraviš, da vzame svinčnik v roko? [T.j. v prostem času. V vrtcu so bolj prekaljeni pedagogi od mene.]

Imam pomembno novico zate: Tvoj otrok ni tvoj.

Svojega otroka imaš na izposojo.

Nekega dne ga boš vrnil/a svetu.

Ne delaš človeka iz otroka. On je že človek. Ti mu lahko kaj poveš, pokažeš in ga kaj naučiš. Svoj ego vrzi skozi okno, naj ga vohajo mimoidoči psi. Osredotočaj se na to, da bo taisti človek, ki ga imaš zdaj na izposojo, nekoč sprejemal svoje odločitve, ki bodo imele na svet večji vpliv, kot imajo sedaj. Še svojega lastnega otroka bo morda dobil na izposojo.

Pa tudi na to preveč ne računaj.

Pravzaprav ne računaj sploh na nič.

Ne glede na to, kako se trudiš okoli vzgoje in oblikovanja značaja, bo »končni produkt« odrasel kot nekaj povsem svojega. Potem se lahko praskaš po glavi in se sprašuješ »po kom je pa to pobral«.

Samo za eno stvar sem prepričana, da vedno vžge in je najbolj trajna popotnica za življenje.

Pokaži otroku, da ga imaš rad.