Vsakič znova razmišljam, kaj je novega od prejšnjega tedna, da bi bilo res vredno omeniti.

Kolekcija mojih stvari v torbici se je povečala za množico drobtin z ekstra dietnih stiroporastih kruhkov (podplatov?) s semeni. Množica semen se pridružuje čestitkam.

Pridružila se jim se tudi ekipa računov iz trgovine. Otroku 1 sem kupila športne copate in zase torto pred iztekom roka uporabe. Primerno moji novodoseženi častitljivi starosti!

Torto smo pomlatili na očitno zadnjem legalnem druženju do nadaljnjega.

Vremena so kar naenkrat postala zelo nejasna.

Četrtek je bil 95% deževen. Vaje godbe na pihala odpadejo. Perilo mi rabi tri dni, da se posuši. Otroci so živčnejši kot navadno. Šoping onkraj Gorjancev konec tedna se mi zdi resno ogrožen. V prihodnjih tednih čakam odlok, ali bodo sploh dovolili, da ostane odprta moja služba. To bo šele zos.

Otroka 1 in 2 še lahko hodita vsak v svojo vzgojno varstveni zavod. Otrok 3 ima doma vse preveč dela, da bi si lahko privoščil take večurne odhode. Nekdo mora sortirati vse predale in pobrati obešeno perilo. Nima veze, če je še mokro, pa ne moreš ga kar tako pustiti tam. Sušiti. Na stojalu za sušenje.

Da ne rabi mati vsega sama, a ne.

Mimogrede, prejšnji teden sem imela posebno optimistični preblisk in sklenila, da bom za svoje sostanovalce po hiši nalepila opomnike, kaj so tiste drobne stvari, ki jih lahko brez večjega truda naredijo sami, da ostane hiša približno urejena in se materi ne rabi vsak petek/soboto/nedeljo zmešati in potem lomasti in robanti, da imamo doma kot v svinjaku.

Že zelo dolgo nisem bila v nobenem svinjaku, najbrž jim delam krivico in so v resnici dosti lepše pospravljeni kot naš dom.

Prvi dan ali dva so bila zelo učinkovita, potem pa jih je skoraj neopazno prvi začenjal ignorirati g. Mož, nato pa še otroci. Tudi jaz sem na dobri poti, da se zdaj zdaj vdam.

Torej nič ni novega, samo vse je drugače.