Tako sem se počutil, ko smo se prejšnji vikend vozili z Oplom Vivarotom. Ta občutek sem dobil že na prvem semaforju, ko se je zraven ustavila Kia Sportage in prav tako na naslednjem semaforju, ko sva na zeleno luč čakala z BMW X5. Ja kaj se pa šopiriš, sem po tihem razmišljal. Koštaš celo premoženje, ampak poleg Vivarota izgledaš kot navadna igrača.

Opel Vivaro je v bistvu Renault Trafic. Razlikujeta se le po imenu, prednji maski, volanu in radiu. Vivarota smo si sposodili, ker nas je zanimalo kako se takšen kombi obnese v prometu, če je zanj težko najti parkirno mesto in najbolj od vsega, če bo tudi v tem kombiju naša punca na poti v Belo krajino bruhala. Mika nas, da bi enkrat v prihodnosti morda celo imeli takšnega kombija in zdaj je bila idealna prilika, da ga preizkusimo.

V soboto zjutraj, ko sem prevzel kombija, sem vanj namestil otroški sedež. Zanimivo se mi je zdelo, da ima sredinska klop isofix le na srednjem sedežu. Sprva se mi je zdelo to nekoliko nerodno, vendar nato se je izkazalo, da je precej praktično, če otrok sedi na sredini. Težava nastane le, kadar je potrebno priklopiti več sedežev. Ne vem pa kako je z isofix priklopi na zadnji klopi, saj smo jo v našem primeru odstranili. Potrebovali smo namreč več prtljažnega prostora.

Ko je bil otroški sedež nameščen, sem opazil da je v veliko bolj ležečem položaju, kot v našem avtu. To pomeni, da je naša punca med vožnjo dosti lepše spala, saj je bila njena glavica lepo naslonjena nazaj. Opazil sem tudi, da je njen pogled iz sedeža bistveno boljši kot v našem avtu. Zaradi velikih stekel je med vožnjo lahko lepo spremljala okolico.

Tukaj bom zopet kritičen do športnih terencev. Opažam, da imajo športni terenci vse bolj ozka okna. Verjetno zaradi tega, da avto deluje čim bolj “športno”. Posledično pa to pomeni, da so vse manj pregledni in da otroci iz zadnje klopi praktično nič ven ne vidijo. Ampak nič bat. Avtomobilska industrija je ti dve težavi rešila tako, da je v zadke avtomobilov vgradila kamere, ki pomagajo pri parkiranju in z ekrani v vzglavnikih zamotila otroke na zadnjih sedežih, da nimajo potrebe gledati skozi okno. Se vam zdi to sprejemljiva rešitev? Meni ne.

Prvi dan preizusa smo se odpeljali v Italijo v našo najljubšo trgovino IKEO. Kot sem že omenil, je bila prva stvar, ki sem jo opazil, da dol gledamo vse tiste športne terence, ki nas ponavadi v našem malem Volvotu napadajo iz vseh strani. Zdaj smo bili mi glavni na cesti. Le še tovornjakarji so sedeli višje od nas. V takšnem kombiju smo se avtomatsko počutili bolj varno.

Še ena dobra stvar takšnega kombija je, da se lahko zaradi velikega razmaka med prednjima sedežema praktično sprehajaš po vozilu. Tako je moja partnerka med vožnjo lahko prišla sedet na sovoznikov sedež in ji ni bilo treba biti vedno zadaj z otrokom. To se sicer ne sme in je nevarno, vendar v situaciji ko smo ocenili, da nevarnosti ni, smo to naredili. Tudi če bi bili oni dve sami na poti, bi v primeru, če bi se karkoli zgodilo z otrokom, lahko partnerka hitro ustavila in stopila do nje brez da bi kombija zapustila. To je posebej praktično, če se kaj takšnega zgodi na avtocesti ali pa če močno dežuje.

Edina slaba lastnost, ki smo jo našli pri sposojenem kombiju je bila zvočna izolacija. Sicer ni zelo slaba, vendar v primerjavi z osebnim avtomobilom je bila slabša. To je prišlo do izraza na avtocesti, medtem ko na lokalnih cestah tega niti nismo opazili. Verjamem pa, da je zvočna izolacija pri kombijih višjega cenovnega razreda boljša.

Prvi dan testiranja je bil pozitiven. Kombija smo brez težav parkirali v naši garaži in prav tako v Ikeini garaži. V kombiju je bilo dovolj prostora za vse kar smo v Ikei kupili in kljub temu, da je bil tovor kar težek, se to med vožnjo domov ni poznalo.

Naslednji dan je bila na vrsti vožnja v Belo krajino in tokrat je bila testni voznik moja partnerka. Zadnje čase v Belo krajino ne potujemo radi, saj vesakič kadar gremo, naša punca bruha. Moja teorija je bila, da ji v kombiju ne bo slabo. To pa zato, ker srednja klop, na katero je bil pričvrščen otroški sedež, ni umeščena tako blizu zadnje osi, kot je zadnja klop pri avtomobilih.

Na poti v Belo krajino smo opazili, da se v kombiju manj čutijo luknje na cesti. Teh do Bele krajine ni malo. Na cilj smo prispeli srečno, brez slabine in brez bruhanja. Morda je za to res kriva pozicija sredinke klopi na kateri je bil otroški sedež, morda pa tudi to, da smo manj čutili luknje v cestišču. Kakorkoli že, Vivaro je uspešno opravil test.

Enako dobro smo potovali tudi nazaj v Ljubljano. Preden smo kombija vrnili smo napolnili rezervoar, saj smo polnega tudi dobili. Povprečna poraba goriva je bila nekaj čez 8 litrov na 100 kilometrov. Se mi zdi da ni veliko za kombija, je pa bistveno več kot pri osebnem vozilu.

Zaključim lahko, da je zame takšen kombi, kot je Opel Vivaro Tour, luksuz. Luksuz je zaradi prostora in udobja ki ga ponuja, pa tudi zaradi stroškov, ki pridejo zraven. Že sama vinjeta zanj, je dražja kot pri osebnem vozilu. Zame utesnjen avto, v katerem na zadnji klopi ni prosto za glavo in noge, nikoli ne bo luksuzen avto, ne glede na to koliko denarja je potrebno odšteti zanj.

Marsikdo mi je že rekel, da menda ja ne bomo menjali avta samo zato, ker je v njem otroku slabo. Zame je to več kot zadosten in najboljši razlog za menjavo avta. Želim da se moj otrok v avtu počuti dobro. Ne želim si, da ji je v avtu slabo in da se ji zamerijo potovanja v Belo krajino. Pravtako si želim, da bi čim več videla iz svojega sedeža. Resnično ne razumem staršev, ki svoje otroke posedejo v avtomobile, kot je BMW X6. Če mene vprašate je to za otroka največja kazen, saj celo pot ne bo videl nič drugega kot notranjost vozila. Razen, če mu v roke že kar takoj porinemo pametno napravo.

Kljub temu, da je kombi prepričal mene, mojo partnerko in kot kaže tudi našo puncov, ta trenutek še ne bomo šli v nakup. Kot sem že omenil je to luksuz, ki pa si ga ta trenutek ne moremo privoščiti. Najprej moramo preučiti še druge možnosti in druga vozila, ki so na trgu. Eden izmed avtomobilov, ki bi ga želeli testirati je Renault Espace prejšnje generacije. Na zunaj deluje zelo prostoren in glede na velikost stekel, bi ugibal da je tudi zelo pregleden.

Kot kaže avta še ne bomo menjali tako kmalu.

Če pa se slučajno kdo zanima, za odlično ohranjenega Volvota V50, naj se mi javi ...

Za konec naj še povem, da smo si kombija sposodili pri Kombi Center AS. To pa sploh ne bi omenjal, če lastnik ne bi bil na pol Belokranjec.