Nastanku današnjega zapisa je botroval kolač

Med pospravljanjem posode v pomivalni stroj sem si močno zaželela na hitro spacati en marmorni kolač. Takole nekaj nekompliciranega za lastno porabo.

Preden se začnete oblizovati, naj vas razočaram. Zaenkrat ga nisem spekla.

Ampak ali ste opazili, kako čudovita beseda je pravzaprav »kolač«? Ko jo slišiš, točno veš, kaj lahko pričakuješ. Nekaj dišečega, nasitnega, s sladkorjem posipanega, oblike pa takšne kot kolo. Skoraj ne moreš, da je ne bi izgovoril z belokranjskim trdim L-jem. Prav fantastično.

Nekoč, pred davnimi časi na razredni stopnji osnovne šole, sem kot obsedena brala vse mogoče knjige. Predelala sem vso mladinsko literaturo, ki smo jo imeli doma (in ni je bilo malo) ter velik kos tiste iz knjižnice. Domišljijo sem imela v najvišjem pogonu in za zadosten navdih, da sem si na licu mesta izmislila epsko zgodbo, sem rabila samo res lep nalivnik in pa nov zvezek trde vezave. Nemalo žepnine sem pognala zanje.

Do konca osnovne šole sem se resno lotila pisanja vsaj dveh knjig (»resno« pomeni, da sem napisala nekje približno 50 strani rokopisa, končala pa se ni nobena, kolikor se spomnim). Meni-otroku se je zdelo, da sta to zares najbolj fantastični zgodbi in kako genialna sem in da to bo novi temelj mladinske literature. [Precej kasneje mi je prišel pod roke del ene od teh zgodbic. Med branjem sem od sramu umirala na obroke. Z velikim veseljem sem uničila vse dokaze o njenem obstoju. Zdaj bi si ju spet želela prebrati. Smeha ni v življenju nikoli dovolj.]

Srednja šola je bolj okupirala moje možgane in kapacitet za nove podvige na literarnem področju nisem več premogla. Razen za tiste, ki smo jih morali oddati profesorjem (čeprav se je doba domišljijskih spisov z osnovno šolo zaključila). In še kakšnega za katerega od sošolcev, ki so me za to prosili in bili pripravljeni plačati za to v enotni tarifi pol litra neke radenske z okusom, ki se je takrat prodajala.

Svašta. Ampak tako je bilo.

Potem pa je nastal en zelo velik in dolg nič.

Ne samo, da nisem nič pisala, še celo brala sem bore malo.

Pa kljub temu me je po dolgem času spet izvohala tiste vrste živalca, ki se ti zarije v misli in te vztrajno kljuva z neko idejo. Pravila mi je, da sem nekoč pred davnimi časi želela in znala pisati.

»Folk na fejsbuku pravi, da znam,« sem ji odvrnila, »želim si pa tudi.«

In nastal je moj blog, katerega prvotni namen je bil, da se prisilim vsake toliko časa sesti in nekaj nakladati. Karkoli.

Tako je naneslo, da smo zdaj vsi tukaj zbrani. Jaz, pripovedovalec, in vi, žrtve mojih besednih drisk.

Kolača še vedno nisem spekla. Sem pa dojela, da sem namesto, da bi se lotila peke (kar bi imelo za rezultat en lep krog peciva, ki bi ga do zdaj najbrž že pol manjkalo), raje razmišljala o izvoru besede »kolač«.

To že mora nekaj povedati o mojem poslanstvu.

Zdaj pa med kupi perila in nepospravljeno mizo od večerje berem, kaj imajo pametni ljudje za povedati o kreativnem pisanju. In kako se ga lotiti, ko samo zvezki s trdimi platnicami ne delujejo več.