Navaden potrošnik (11)

Domišljija mavrice

Ime in priimek, naslov bivanja, datum rojstva, spol. Podatki, ki nas definirajo, locirajo in razvrstijo po tabelah. Drži kot pribito. A kljub temu lahko večino teh "pribitih" podatkov po mili volji ali po neki nuji, spreminjamo in prilagajamo. Ime in priimek lahko spremenimo čez noč, le, da je že nekaj časa večji trend ne spreminjati ampak nizati imena in priimke enega za drugim v neko neskončno ogrlico.

Tudi sprememba spola ni več nek hud tabu in se odkrito dogaja tudi v bolj ruralnih okoljih. Verjamem, da je za to potrebno veliko poguma in da to ni odločitev, ki zraste čez noč. Otroške travme, drugačnost, ujetost, nesprejetost ... vse to razumemo kot eno veliko osebno vojno in resnično jih razumemo. Razumemo, da ima oseba, ki je ujeta v napačnem telesu v svojem edinem življenju vso pravico izkusiti tisti pravi jaz in postati on iz nje ali ona iz njega. Razumemo. Tudi istospolne ljubezni so čisto ta prave ljubezni in mnogi so zelo skrivnostni in privatni, da niti slutimo ne. In na drugi strani imamo tiste, ki ponosno, odkrito in izzivalno vijejo mavrično zastavo. Zakaj bi imeli mi s tem težave, če to nikakor ne vpliva na naša življenja. To je najprej njihov problem, če sploh je problem. Se pravi nič ni kot pribito in iz vsega lahko iztisnemo spremenljivke.

A kaj za vraga se dogaja zadnje čase? Parada ponosa je vrtec proti doktoratu iz osebnih zaimkov današnjega časa. Vse te zgodbe z zaimki zvenijo kot bizarni hollywood scenariji znanstveno fantastične psihologije, ko se moraš cel cajt tolažit: "saj je samo film." Pa ni FILM. Resnično resničen "reality show" je iz resničnih življenj. Za enkrat, kolikor lahko zaznamo, le na ekranih. Ampak še vsaka kriza, pa naj bo delniška, zdravstvena ali psihološka, je dosegla tudi nas "ruralce".

In kakšne realitije lahko gledamo? Take, kjer se starši odločijo katerega spola bo otrok. Kljub očitnemu fizičnemu dokazu, da se jim je rodil deček se mirno odločijo, da imajo deklico. Realitije v katerih nastopa ONO, ker se ne definira ne kot ženska, ne kot moški. Mučne scene v katerih obsojajo ljudi da so žaljivi in homofobni, ker so uporabili pravilen a za njih nepravilen osebni zaimek. Namesto, da bi mirno uživali svoje posebno življenje, bijejo besedne vojne proti ostalemu svetu in linčajo mnoge mojstre realnega razmišljanja, ki jih ti ne priznavajo. Jordan Peterson je že en tak. "Sej ni važno, kaj drugi rečejo!?" Seveda ni, dokler kričimo iz istega brega.

Vsi ljudje, kakorkoli usmerjeni, smo in bomo samo v dveh različicah spola. Naj bo nekdo še tako trans ali bipolaren še vedno je ženska ali moški in ne ono, one, tisto. Ne moreš bit srednjega spola, ne moreš! Saj nisi sonce!

Gre tudi v to skrajnost, da so neki starši tako dobri scenaristi, da svojim otrokom dovolijo, da se indetificirajo kot živali. In če se sosedom rodi otrok veselo naznanijo: "Imamo zdravega oneta". Tu sigurno nekdo ni zdrav. In če to svobodo izbire prenesemo na druge situacije, recimo, če nekdo reče: Poglej, pes laja!'', enostavno spremenimo pogled in rečemo: ''Ne, to muca mijavka''.

Kako nor lahko še postane ta svet? Koliko izmišljotin nam lahko še vsilijo? Je to mogoče plod covid pandemijo, ko smo bili zdolgočaseni zaprti v svojih domovih? Gre za pomanjkanje pozornosti, gre za eksperiment?

Kaj za vraga nam dajejo v hrano?

Komaj čakam da izbruhne ideja o nesprejetosti letnika v katerem smo rojeni. Že kakšni dve desetletji se ne morem poistovetiti z mojim letnikom, sploh pa se ne želim družiti s pristranskim Abrahamom. Ne bodite letnikfobi in se pridružite paradi večne mladosti pa četudi samo v domišljiji. Domišljija očitno res nima meja.