Na vsebino

NezAslišana je prebrala ...

Ne tako dolgo nazaj sem si (tudi tu pred vami) obljubila, da bom začela manj buljiti v zaslon in raje brati knjige. Ne vem, če kaj manj buljim v zaslon, ampak prejšnji teden sem nekje med petindvajsetim in šestindvajsetim strojem perila prebrala fascinantno delo, ki je, kako priročno zame, govorilo o vzgoji. Naj na hitro preletim glavne točke.

AMY CHUA: BOJNA PESEM MAME TIGRICE

Blagozvočni naslov odkriva resnično izkušnjo avtorice, ki je imela za svoji hčeri veliko načrtov, ki pa se niso vsi izšli.

V neki daljni deželi, ZDA po imenu, je živela žena. Imela je moža, dva otroka, službo univerzitetne profesorice in imela je načrt. Kot potomka kitajskih staršev se je odločila, da bo svoji hčeri vzgojila »po kitajsko«.

To pomeni točno to, kar si najverjetneje zdaj predstavljate. Igrače gredo lahko na podstrešje, zdaj sta stari tri leta, zdaj bo treba začeti z delom. Edina sprejemljiva usoda je postati vrhunski zdravnik/odvetnik/glasbeni virtuoz. Starejša bo igrala klavir, mlajša bo igrala violino, ker to kitajski otroci pač počno. Ves čas, kar se ne bosta ukvarjali s šolo, bosta uporabili za vadbo instrumenta, mama pa jima bo za vsako ceno priskrbela inštrukcije pri najboljših učiteljih v državi. Zakaj? Ker bi onidve to želeli? Ne. Zato, ker njuna mama kot tipični kitajski starš verjame, da imata njeni deklici ogromen potencial in kar najbolj ga bosta lahko razvili samo tako, da bosta trdo delali že v najzgodnejšem otroštvu, ko ima delo največ dolgoročnih posledic.

Najprej vse poteka lepo in prav in dekleti pod materinim sokoljim (ali zmajskim, he he he) očesom trdo delata in seveda res dosegata najboljše rezultate. Mami ob uspehih in priznanjih ne kaj dosti zaigra srce, ampak vsakega vidi kot stopničko, od koder se da še višje, če le začneš vaditi isti trenutek, ko prideš domov s tekmovanja. Neredko dobesedno. Ko dosežeta najstniška leta, pa se mlajša hči začne upirati, do svojega instrumenta čuti odpor, odgovarja in se grdo obnaša do svoje mame (Kako nezaslišano za kitajskega otroka!). Končno tudi mama popusti in dekle popolnoma preneha z igranjem violine kljub temu, da ji je bila tudi v veselje. Loti pa se igranja tenisa, kjer dosega odlične rezultate – sedaj brez vpletanja svoje mame, a neizogibno s popotnico trdega dela, ki ji jo je mama dala v otroštvu.

Avtorica na koncu knjige prizna, da ena vrsta vzgoje ni primerna za vsakega človeka in tudi ne za vsako družbeno okolje.

Kitajski starši imajo seveda radi svoje otroke – po prepričanju avtorice to kažejo tako, da tako neskončno verjamejo v njihove sposobnosti in jim tako zelo želijo dati najboljšo popotnico za življenje, da so jih pripravljeni gnati do onemoglosti, prenašati trmarjenje, slabo voljo, sovraštvo od svojih otrok in tudi odsotnost čisto običajnega družinskega miru.

Kljub takemu za vse vpletene izčrpavajočemu družinskemu režimu avtorica ugotavlja, da kitajski starši vendar očitno nekaj delajo prav, saj družine vedno ostanejo skupaj in povsem samoumevno je, da bodo otroci poskrbeli za starše v njihovi starosti. Kar se tudi res zgodi.

Še ena zanimivost: Mama si tekom knjige omisli še enega družinskega člana – psa samojeda (kasneje pa še enega). Kako pa se loti njegove vzgoje? Mama prebere, da samojedi niso posebno poslušna pasma, so pa kljub vsemu zelo inteligentni. Ker očitno nimata zelo velikega potenciala za učenje trikov, ju bo pustila, da se »vzgajata« mimogrede. Brez nekih mejnikov, ki bi jih morala nujno doseči. Ker nima nobenih pričakovanj o tem, kaj bi morali sedaj znati, v skrbi za psa preprosto uživa in psa sta dve zadovoljni bitji.

V to, ali je mama prezahtevna (ali nora?!) se ne bom spuščala. Meni je knjiga vsekakor dala misliti. Predvsem o tem, ali sem kot mama včasih morda preveč kitajska, o tem, da bi morda morala biti bolj kitajska, ali sem dovolj kitajska za tiste stvari, ki štejejo???

Upam, da dovolj verjamem v potencial svojih otrok, da sem do njih dovolj zahtevna in tudi, da imajo dovolj časa, da se naigrajo in nazabavajo, preden nekoč tega več ne bodo znali.

Pa da bodo v starosti poskrbeli zame, čeprav sem jim dovolila vsak dan raje brcati žogo po hiši kot da bi jih silila k učenju.

Vir: https://www.facebook.com/nezaslisana/

Nezaslišana je ženska na sebi lasten, nefiltriran način, a z neskončno ljubeznijo in veliko humorja, ki je za to vse nujen. Obožuje besede v našem in v tujih jezikih, če pa ji kakšna manjka, si jo kar sama izmisli. Poganjajo jo dobre knjige, smeh, močna kava, želja po ustvarjanju in po dogodivščinah z možem in dvema otrokoma – v pričakovanju tretjega. Želi povedati tako kot je v resnici – razen, če se da narediti bolj smešno.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj