Nova realnost

Ko ste prejšnji teden brali moj blog, sem bila nekje na pol poti čez Gorjance proti Rimu in se spraševala, če bi se bilo morda bolj pametno obrniti in še malo počakati v udobju doma namesto priklopljena na merilne naprave.

G. Mož, ki je hrabro vzel na pleča vlogo šoferja in je bil čisto malo bolj živčen od mene, je menil, da ne. Kar se je izkazalo za pametno, saj sva prispela še ravno pravi čas, da smo dali čez vse protokole in dogovore v zvezi z dostavo, kolikor se pač lahko o tem dogovoriš vnaprej. Medse smo sprejeli še enega fanta. G. Mož je zadovoljen, ker je v pevskih zborih sicer pogosto pomanjkanje moških glasov. Jaz sem prav tako zadovoljna, ker si zamišljam, da približno vem, kako gredo zadeve s fanti.

Ob današnji objavi je Otrok 3 star že en teden.

Jaz pravkar doživljam nov razvojni mejnik. Prvič sem s tremi (svojimi!) otroki sama v hiši.

Ta hip mi gre prav nesramno dobro, glede na to, da lahko sedim za računalnikom.

Sem pa prejle z Otrokoma 1 in 2 in nase priklopljenim dojenčkom za mizo enoročno jedla večerjo, kar je tudi nekaj, kar v določenem trenutku doživi sleherna mati. Po večerji sem še vedno z dojenčkom v roki starejšima Otrokoma pomagala umiti roke in usta. Enkrat med potjo sem ugotovila, da imam na nogi samo en copat. Lokacija mojih očal mi je tudi že nekaj dni neznanka.

Med umivanjem je dojenček zaspal. Zdi se, da mu paše mamino blago robantenje o pomembnosti čistega obraza in nekoliko nerodno viseča glava, kar je dobro, saj bo verjetno doživel še precej tega.

Spečega Otroka 3 sem preložila v spalnik in mimogrede pospravila posušeno perilo ter obesila čakajočo košaro friško opranega. Zdi se mi, da laufam pralni stroj vsak trenutek dneva, pa sploh še nisem zaštartala z uporabo pralnih plenic. Za začetek imam namreč paket plenic za enkratno uporabo, ki sem ga kupila za prve tedne po porodu. Takrat, ko sem še imela v glavi fiksno idejo, da bom rodila nekaj tednov pred rokom in bom imela majhnega otročka. Potem se je rodil štiri in četrt kilograma težak komad od otroka in te mikroplenice mu moram čimprej ponatakniti na tazadnjo, dokler mu gredo okoli pasa.

Med obešanjem perila starejša otroka čebljata in se igrata svoje razburljive pustolovščine z neštetimi vozili. O bolj zanimivih scenah me sproti posebej obveščata. Otrok 1 mi pokaže svoj ustvarek iz lego kock in mi pove, da je to robot Spigšit. Kar kot dobra mati pač sprejmem in pohvalim.

Od večnega boja s perilom se premaknem v kuhinjo, kjer rahlo zgroženo ugotovim, da je ostala v stanju, kakršna pač ostane kuhinja po večerji z dojenčkom v roki in dvema ne preveč pedantnima predšolcema za mizo. Pod mizo je kos rezanca in plastičen kozarec. Na mizi je pol vesolja. Otrok 3 sodeluje tako, da spi naprej in stanje lahko saniram po svojih običajnih standardih.

Tako so minile prve urice samostojnega staršanja. Ne delam si nikakršnih utvar, da bo šlo vedno tako gladko in brez pretresov. Pravzaprav verjetno povečini ne bo. Ampak pričenjamo novo dogodivščino. Lepo vabljeni, da spremljate naše dogode in prigode še naprej!