Letos grem že tretje leto zapored v Novi Sad. V največje mesto Vojvodine, drugo največje Srbije.

Prvič, ko sem ga obiskal, sem prišel s tamburaško skupino. Nastopili smo na znamenitem tamburaškem festivalu, ki se imenuje po najbolj znanem tamburašu vseh časov, Janiki Balažu. Snemali smo v prostorih Radio-televizije Vojvodina. Legendarni prostori, kjer so stali mnogi znani in odlični tamburaši. Še vedno zgledajo tipično socialistično. Niti malo niso spremenjeni. Takrat smo spali v hotelu, v samem centru mesta. Takoj za vogalom se ti odpre obzorje, širine in dolžine Trga svobode. Med sprehodom po trgu pa se pred tabo postavi mogočna katoliška katedrala. Lokalni tamburaši so nam pokazali vinoteko, kjer je bila živa glasba. Seveda tamburaši. Ugotovili smo celo, da je en tamburaš dragatuški zet. Samo eno noč smo spali. (Pre)kratek izlet.

Lansko leto sem bil ponovno tam. Čakal sem novo leto. Za štiri dni, s Klubom belokranjskih študentov. Bilo je več časa za odkrit več stvari. Bolj podrobno sem si ogledal Petrovaradinsko trdnjavo od koder je prekrasen razgled na Donavo ter Novi Sad. Peljali so nas skozi rove pod zemljo ter na kratek obisk muzeja v trdnjavi. Večerno in nočno življenje ponovno ni pustilo na cedilu. Poleg katedrale smo odkrili odlično restavracijo v kateri smo se do sitega najedli, plačali pa malo. Prijazni natakarji so bili veseli Slovencev in z veseljem so nam povedali kje se najboljše žura. Spali smo v hostlu, ponovno v samem centru. Novo leto pričakali na Trgu svobode ob veličastnem ognjemetu in domače rock'n'rollu.

In zakaj grem letos? Letos grem zato, da se ponovno sprehodim skozi prekrasni Donavski park, odkrijem še kakšno odlično restavracijo, kaj novega zvem o trdnjavi, obiščem kakšen muzej več ...

Predvsem pa mi je Novi Sad všeč, ker ima dušo. To se začuti med ljudmi, med stavbami...
In veliko povezovalnih točk najdem med njim in Ljubljano.