Kam plovemo,pljuvamo ?

Nekaj je te dni sprožilo v meni, da se dotaknem teme, o kateri je sicer v zadnjih dveh letih v medijih napisanega po mojem mnenju krepko preveč. V mislih imam predvsem nasprotujoče si in posledično zavajajoče informacije, ki so dodatno zbegale že itak zbegan narod. Številke, grafi, incidence in eksponence, rasti in padci, krivulje in parabole, ….pa še kaj bi se našlo - v vse to smo bili prisiljeni buljiti sleherni dan, pa če smo hoteli ali ne. Vse druge novice so bile porinjene v ozadje. Še najlažje bi zadevo opisal kot zastraševanje, načrtno ali nenačrtno, to sploh ni pomembno, bojim se pa, da je taka vrsta komunikacije odraz nevednosti oz. nepoznavanja problematike tudi v novinarskih vrstah. Ljudje pa smo potrebovali tudi kaj pozitivnega naboja, dobrih novic, a so te izginile neznano kam. Dodatno zmedo na področju informiranja je povzročila še stroka sama, ki je s svojimi neusklajenimi in kontradiktornimi izjavami dodatno začinila že itak presoljeno dnevno dozo informacijskih obrokov.

Ja, ni težko uganiti čemu je namenjen zgornji uvod – zadeva, ki je rdeča nit tega zapisa je ta nesrečni Covid, ki že dve leti vpliva na kakovost našega bivanja, spreminja naša mnenja in stališča ter nas deli na najmanj dva pola. Žal pa jih ob prebiranju reakcij na objavljene članke teh polov zaznam še več, česar ne znam dojeti kot dober podatek, prej nasprotno – v meni se pojavi skrb. Razslojenost mišljenj, ki jo v tem vzorcu obnašanja ljudi prepoznam kot tihi problem družbene klime na eni strani in kot pričakovano reakcijo ljudi na drugi. Ljudem je počasi vsega dovolj, zaupanje v institucije pa še nikoli ni bilo tako nizko. Tako kažejo tudi v oktobru objavljene raziskave javnega mnenja, čeprav je družbeno klimo zlahka prepoznati tudi brez njih. Če ne drugje pa v komentarjih izpod objavljenih novic, da o socialnih omrežjih sploh ne izgubljam besed.

Cepljeni, necepljeni, oboleli in neoboleli, prekuženi in neprekuženi, testirani in netestirani, pozitivni pa negativni…..le kakšni smo še? Vsak predstavnik naštetih skupin se v forumih postavi v okope in brani »svojo vrsto«. Da je scena dodatno začinjena poskrbijo še teoretiki zarot, ki svoja prepričanja črpajo od ne vem kje (po mojem mnenju ne vedo niti oni sami) in jih trosijo v javnost po tekočem traku brez, da kdorkoli njihove objave prefiltrira in jih naredi »užitne« za javnost.

Ah , ja seveda … vsakdo ima pravico do drugačnega mnenja, saj živimo v demokratični družbi. Z drugačnim mnenjem sicer osebno nimam težav, vsakdo ima pravico do svojega lastnega, a to še ne pomeni, da je njegovo mnenje pravilno. Samo to želim povedati. In naj ga ne vsiljujejo nikomur. Tudi zato, ker so čez noč postali »strokovnjaki« in se spoznajo na vse po dolgem in počez, celo na virusologijo.

Krivca za takšno razpršenost mnenj najdem prvenstveno v neustreznem komuniciranju vladajočih, v populističnih in na trenutke celo evforičnih objavah medijev ter dejstvu, da epidemija vsak dan bolj izrazito dobiva politično/ekonomska ozadja. To je jasno, pa čeprav bi moral biti v razmerah epidemije prioritetni interes samo eden – naše zdravje.

Predvsem pa pogrešam enoten pristop in to na nivoju vsega planeta. Že če se omejim samo na EU je to neenotnost težko spregledati. Vsaka država z ukrepi solira po svoje, skupnega pristopa ni, čeprav karakter pandemije dobesedno kriči po enotnem pristopu. Samo spomnimo se afer ob podeljevanju zaščitne opreme, ko je država državi celo kradla opremo preko zasega tovornih vozil. EU je z reakcijami zamudila, delovala spontano in dezorganizirano ter predvsem zmedeno in s tem poslala jasno sporočilo o sebi. Nezaupanje ljudi pa je pričakovano raslo, kasnejši izgredi so to samo potrdili. Dejstvo, da smo bili 100 % odvisni od izdelovalcev zaščitne opreme iz Kitajske (v EU ni proizvodnje ???!!!) razumem kot potrditev kako krhki v resnici smo. V izrednih razmerah pogrnemo po celi črti. Kot družba ali posamezniki.

Mimogrede, pandemije so obvladovali že v srednjem veku (16.stoletje) in to brez naprednih tehnologij. Davek človeških življenj je bil resda nepojmljivo velik, a tudi nam žal ne kaže dosti bolje, saj nihče ne zna napovedati izteka pandemije in kdo ve kako velik bo davek 21.stoletja. Brez empatij preštevamo preminule in znamo pametovati o tem, da umirajo tisti , ki bi itak umrli. Večje sprevrženosti in izprijenosti takšnih izjav je težko izslediti. Nekako se ne morem znebiti občutka, da smo prepričani, da dokler se nam ne zgodi nič (in našim bližnjim) mislimo, da se vse to dogaja »tam nekje«. Naša mnenja pa se diametralno zasukajo takoj, ko spoznamo, da temu vendarle ni tako, če ne prej nas strezni takrat, ko zbolimo tudi sami.

Danes pod okriljem »lažne demokracije« epidemijo izkoriščamo za nabiranje političnih bonusov – močno dvomim, da politična opozicija trenutni vladi lahko ponudi drugačne in delujoče pristope reševanja epidemiloškega stanja. Od njih bi pričakoval najmanj to, da vsaj v razmerah epidemije delujejo ENOTNO skupaj z vladajočimi in pihajo v isto trobento. Pa da ne bo pomote – ne podpiram trenutno vladajočih, sem politično popolnoma neopredeljen, a krepko zagovarjam stališče, da je osnovni problem neenotnost delovanja političnih struktur. Ukrepanje naj prepustijo stroki (le čevlje sodi naj Kopitar ….je zapisal nekoč Prešeren), sami pa naj se še kar naprej ukvarjajo sami s seboj (dokler nam vsem ostalim, ki smo jim omogočili status, ki ga imajo ne bo počil film).

Levji delež krivde nosijo tudi mediji z že omenjenim »bombardiranjem« populacije s podatki sleherni dan. Vsak tretji članek je namenjen Covidu, … kdo to sploh bere, kdo ima čas to brati ?! Kdo se zares poglobi v te grafikone? Za začetek bi medijem predlagal naj si v menijsko vrstico njihovih spletnih portalov namestijo razdelek COVID in naj tam objavljajo vse te silne statistike in cifre, ki jih navadni državljani ne potrebujemo. Pa naj ljudje klikajo, če že želijo biti seznanjeni z detalji. Ne strinjam pa se s tem, da že dve leti na naslovnicah dnevnih portalov ne najdem ničesar drugega kot korono. In to v naslovnih člankih kategorije »breaking news«. Vsak božji dan, že dve leti zapored!

Kot, da se ne dogaja ničesar drugega!

Meni osebno popolnoma zadošča le par navedb: število novo hospitaliziranih, število bolnišnično odpuščenih, pogojno le še število umrlih - zaradi neizvajanja obdukcij pa tudi ta podatek najbrž nima medicinskega temelja. Kdaj bodo začeli objavljati število preminulih zaradi ostalih bolezni, če že tako dosledno objavljajo davek korone? Je Covid 19 edina globalna grožnja človeštvu? Ne ni, to ve vsak srednješolec, če pa slučajno ne ve, je treba poiskati vzroke zakaj ne ve drugje.

Pa če sem zelo iskren od politikov in medijev niti ne pričakujem nečesa drugega od tega čemur smo priča. Nenazadnje je za mano že kar lep kos življenjske kilometrine, izkušenj, ki mi z lahkoto dokažejo, da je temu (žal) tako.

Bolj kot pasivnost politike in sprejemanje v neredkih primerih v celoti absurdnih ukrepov, ki jih ne znajo pojasniti niti sami (o tem kdaj drugič,upam pa,da ne) me moti nekaj drugega.

Reakcije ljudi.

Na desetinah spletnih portalov, kjer pod objavljenimi novicami ljudje komentirajo zadeve. Tam je šele pravi kaos!!! Poplava absurdov, neredko celo abotnosti, različnih mnenj ,ja tudi groženj, … tam je zrcalo družbe!!! Narod še nikoli ni bil tako razdeljen, pa čeprav Slovenci pregovorno znamo stopiti skupaj takrat, ko se soočamo z nečim nepričakovanim in kar nas potencialno lahko ogroža. To smo dokazali že neštetokrat, ne le sebi, tudi drugim narodom. Le zakaj hudiča pri Covidu ni tako ? Morda odgovor najdete v vrsticah zgoraj, malo pobrskajte, zagotovo sem ključ zadeve že omenil.

Naključno prebiram članke o Covidu (kjer koli,…RTV,24ur,Siol, … in tudi nekaj tujih).Običajno preletim le naslove, v celoti člankov pravzaprav nikoli ne preberem.

Izpod člankov berem prvi komentar, … berem drugega … pa tretjega, četrtega in petega. Do tu vse O.K., pisci se držijo naslovne teme objavljenega članka. A glej hudiča! Šesti komentar, ki se glasi »dol z Vlado« (ali nekaj podobnega,v tem stilu), običajno napisan v krepko polomljeni slovenščini in lokalnem žargonu, sproži pravi plaz! Naslednjih nekaj deset komentarjev je samo še na temo politike in navedbi koga je treba obesiti za jajca. Dobesedno tako! Pričakovano na nek način, a vseeno nerazumljivo in v enaki meri zaskrbljujoče. Nadaljevanje komentiranja pa je samo še obračunavanje med forumaši in naslovna tema se zgubi v pametovanju enega, drugega, tretjega. Ko temu dodaš še debate na družbenih omrežjih je slika popolna, število komentatorjev pa zavidanja vredno in z lahkoto porazi tudi število udeležencev kakšne javnomnenjske ankete za katero avtorji trdijo, da je verodostojna.

Če bi komentatorji bili zastopani v manjšem številu mi to ne bi ukradlo pozornosti. Ko pa se začne število odražati v nekaj sto komentarjih, pa zadeva ni več tako zelo naivna. Postane barometer, utrip družbe, tudi njen odklon.

In piko na »i« doda še dejstvo, da komentator s psevdonimom x,y v ponedeljek vehementno trdi, da je trava zelena, že v sredo pa je prepričan, da je rdeča pove veliko. O njem samem, namreč. Tako so forumi čedalje bolj podobni »obračunavanju« med folkom in se oddaljujejo od svojega primarnega namena. Nisem si čisto na jasnem kdo to sploh potrebuje (če sploh kdo), kaj te debate sploh prinašajo – dodane vrednosti očitno ni. Vidim pa, da to ljudje berejo, lajkajo ali pač tudi ne.

Ničesar novega vam v tem zapisu nisem ponudil, to pravzaprav niti ni bil namen – je le klepet na daljavo in moj odziv na trenutna dogajanja v družbi nasploh. Zaradi kontradiktornega komuniciranja zase lahko zapišem le to, da če na začetku korona epidemije nisem vedel nič – danes vem še nekoliko manj.

Zakaj smo izgubili zaupanje v znanost, stroko ne vem pojasniti. Zakaj antivakserji odločno nasprotujejo cepivu prepuščam njim samim, to je njihova pravica. Le naj to zadržijo zase in naj ne prepričujejo druge, ker drugi imajo ravno tako pravico do lastnega pogleda na svet. Pa naj ne mečejo granitnih kock v pročelja hiš bele Ljubljane. To ne bo pomagalo. Vsaj to bi lahko skapirali.

Vem pa, da ti isti anticepilci ne odklonijo igle, ko na urgencah dobijo intravenozno dozo nečesa, o čemer nimajo pojma kaj to je. «Dajte mi nekaj, da ne bo bolelo!« kričijo. In, ko jim stomatolog objasni, da mora zob ven, ne zavrnejo lokalne anestezije – pa čeprav ne vedo kaj jim spuščajo v telo. In krepko dvomim, da bodo na intenzivni zavrnili kisikovo masko, ko jo bodo potrebovali.

Ne želim jim te izkušnje, resnično ne!

Torej - kam plovemo, pljuvamo?

Vprašanje za milijon dolarjev, najbrž. Bi si upal zapisati,da smo trenutno brez kompasa,navigatorja pa še posadka postaja neenotna, horizont pa tam nekje daleč, v celoti neviden. Bolj, ko se mu približujemo bolj daleč je. Torej pljuvamo. Po dolgem in počez. Čakajo nas vetrovi spremenljivih smeri, upamo lahko le, da se ne sprevržejo v orkan, ki nam bo pljunke vrnil v lastno faco, pa če to želimo ali ne.

Takšne brezciljne plovbe ne potrebuje nihče od nas, še manj pljuvanja v lastni ksiht. Že brez tega smo v nezavidnem položaju, zadevo smo krepko podcenili, se je lotili napačno že v samem startu, brez strategije in pri tem pozabili na pomen družbene in individualne odgovornosti. Predvsem to slednje nam ne gre od rok. Na situacijo nismo bili (in še vedno nismo) pripravljeni in nas je pričakala na levi nogi, najmanj to.

Politična srenja na ves glas kriči kako smo se iz pandemije veliko naučili.

Dopuščam možnost, da smo se res kaj malega celo naučili – ni mi pa jasno zakaj tega ne znamo uporabiti v praksi!