Na vsebino

O tem in onem (14)

KAJ SPLOH (ŠE) LAHKO JÉMO?

Predvidevam, da ste se ob obisku kakšne specialistične ambulante že soočili s vprašanji o vašem življenjskem slogu, o navadah in razvadah, ki jih gojite. Običajno vas vprašajo:

»Kadite«? Koliko na dan?

»Pijete«? Koliko? Kaj?

»Ste aktivni, se rekreirate«?

Popolnoma običajna vprašanja, ki pripomorejo k iskanju vzrokov vaših trenutnih težav zaradi katerih ste bili napoteni na pregled. Na vas je, da odgovorite iskreno, sicer najbolj škodujete sami sebi, istočasno pa medicincem pa niste ravno v pomoč. Pa vendar eno vprašanje običajno izostane – kaj jéste, namreč. To me ni vprašal že dolgo noben zdravnik, kar je po svoje čudno. Celo na urgenci, kamor sem prišel zaradi težav s prebavili, me ni nihče vprašal kakšne so moje prehranjevalne navade oziroma po kakšni hrani nastopijo težave.

Pa bi me mogoče morali vprašati ravno to.

Razlog za to je tudi v krepko rastočem številu odpoklicev izdelkov živilske in prehrambene industrije, sploh zadnje čase je tega blago rečeno preveč, še posebej iz razloga, ker gre za grožnjo našemu zdravju. Odpoklicev mrgoli tudi na področjih predmetov vsakodnevne uporabe in še posebej žalosti podatek, da so odpoklicani celo izdelki, ki so namenjeni najbolj ranljivim skupinam (dojenčkom). Na podlagi javno objavljenih podatkov je pojavnost primerov odpoklicev čedalje večja – podatke o odpoklicih živil lahko jih spremljate tu (navajam le tri, jih je pa še kar nekaj):

https://www.zps.si/odpoklici

https://sobotainfo.com/tags/odpoklic-zivila

https://www.gov.si/novice/?cat%5B0%5D=2&date=&org%5B0%5D=71&nrOfItems=100

TI podatki sicer povedo, da inšpekcijski nadzori upravičujejo svoj namen in, da so še kako potrebni, ostaja pa dilema koliko tega uide mimo nadzora. Še pomembneje: večina odpoklicev spada v kategorijo »post festum«, s čimer mislim predvsem to, da se to lahko ugotovi tudi v situacijah, ko je določen del populacije ta živila že konzumiral, torej takrat, ko posledice potencialno že spadajo med »grožnje« za zdravje. Pojavi zastrupitev s salmonelo so že eni takšnih.

Popolnoma jasno je, da popolne, sto-procentne kontrole ne more zagotoviti nihče in to takrat, ko blago še ni na trgovskih policah, torej pri viru. Za to manjka resursov v taki ali drugačni obliki, tudi volje ali celo mogoče interesa (?). Zakonske direktive so na tem področju jasne predvsem o postopkih, ki sledijo ugotovitvi neskladnosti, o sistemih obveščanja,…itd. Vendar kljub temu teh novic ne zasledimo pogosto v dnevnih medijih, prej je to izjema kot pravilo. Le kdo pa dnevno obiskuje zgoraj navedene portale? Najbrž redki, pa še ti slučajno, zelo verjetno pa te vsebine prebira le stroka in trgovci, za katere verjamem, da imajo učinkovitejše sisteme obveščanja.

Vse to vemo, vsemu temu smo priče – kaj pa sedaj ?

Kaj lahko storimo sami?

V bistvu ne kaj dosti, običajno zaupamo trgovskim mrežam in ponudnikom živil (Mercator, Tuš, Lidl, Spar, Hofer,…itd.) in verjamemo, da kupujemo neoporečno, preverjeno hrano. A, ko preberete seznam odpoklicev, to zaupanje zbledi in res se lahko vprašamo: kaj sploh še lahko jémo?

Sami sicer lahko preverimo vsaj rok uporabe živil, a se tudi tu zaplete. Kljub spoštovanja vredni dioptriji, ki jo uporabljam sam, imam z branjem rokov uporabnosti na pakiranih živilih težave. Drobni tisk je večinoma neberljiv, še posebej na izdelkih majhne velikosti. Poskusite prebrati rok veljavnosti za pecilni prašek, n.pr.. ali kak soroden miniaturni izdelek.

Pa vendar se tudi to da spraviti v uporabno obliko. Pred leti sem na eni izmed službenih poti naletel na eno zanimivost trgovskega centra (Belgija) in sicer v obliki osvetljenega povečevalnega zaslona velikosti A4 formata, ki je bil nameščen na začetku vsakega niza polic. Uporaba pa je bila sila preprosta – izdelek si iz police postavil pod steklo in z lahkoto prebral drobni tisk (rok uporabe, sestava živil, cena,….). In ljudje so to uporabljali masovno, kot sem imel priliko opaziti.

Detalj vreden posnemanja - bi šlo to mogoče tudi pri nas?

Izdelkov s pretečenim rokom trajanja niti ni malo. Iz lastnih izkušenj vam lahko zaupam, da sem nanje naletel kar pogosto (največkrat konzervirana hrana, tudi testenine). V vseh primerih sem stopil do prodajalca, ga opozoril na zadevo in namesto zahvale dobil komentar: »Ah, gospod, ni tako hudo – rok trajanja ima varnostno zalogo najmanj treh mesecev«. Neredko je bilo trgovcu žal, da je izjavil kaj podobnega, saj sem ga argumentirano razorožil v par sekundah. Najmanj, kar so take situacije povzročile, je bila moja izguba zaupanja v trgovino ter nujna samokontrola pri prihodnjih nakupih.

Žal tudi na področju oskrbe s hrano lahko zapišemo, da je vse samo biznis in nič drugega kot to. Ne glede na to, da gre za zdravje. Biznisu in profitu je namenjeno vse. Proizvajalci, pridelovalci, distributerji se v interesu tržnih razmer in dobička poslužujejo vsega, tudi nedovoljenega. Tako na seznamu aditivov, ki jih hrani in surovinam dodajajo, najdemo vse mogoče dodatke v obliki izboljševalcev in ojačevalcev okusa, barvil, zgoščevalcev, konzervansov, alergenov, stabilizatorjev, antioksidantov, pesticidov….in lahko bi našteval v nedogled. To so predelovalci počeli, počnejo in bodo počeli tudi v bodoče. Spremembe klime spreminjajo tudi tehnološke pogoje pridelave (ter hrambe in distribucije) in to je dejstvo, pa v našo škodo gor ali dol. Bolj kot to skrbi ugotovitev, da se na seznamu odpoklicev vedno znova pojavijo eni in isti proizvajalci, kar razumem kot to, da sankcij ni ali pa so te popolnoma neučinkovite oziroma nezadostne. Pravi paradoks pa je, ko na seznamu odpoklicev zasledite artikle iz t.i. EKO pridelave. To je absurd nad absurdi, sem sodijo tudi pojavi kovinskih delcev in mikroplastike v hrani.

Tudi vse to vemo – kaj pa sedaj?

Lahko se sicer lotimo branja vsebnosti posameznih dodatkov živilom, a povprečni kupec o škodljivosti aditivov nima ne potrebnih znanj, še manj časa za ugotavljanje anomalij v smislu prekoračenih vrednosti. Niti to ni po nobenem kriteriju njegova dolžnost.

Znanec mi je ob priliki dejal, da zadeva ni tako kritična, ker se naši organizmi sproti privajajo in izločajo strupe po naravni poti. Ja, kaj naj mu rečem,…naj živi v tem prepričanju še naprej. Za začetek pa naj obišče Urad za varno hrano RS. Po minuti branja bo zagotovo drugačnega mnenja.

Če sem maloprej zapisal, da lahko sami poskrbimo vsaj za to, da ne kupujemo živil s pretečenim rokom uporabe pa imamo pri nakupovanju zdrave prehrane dokaj zavezane roke. Nekaj se da storiti v smislu samooskrbe in veseli podatek, da se v Sloveniji stopnja samooskrbe z »zdravo« hrano postopoma dviguje. Ne gre za radikalne procente izboljšanja (vir: https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/9883), a premika vendarle se.

Še najbolj smo lahko veseli podatka, da se zmanjšuje uvoz izdelkov suhomesnate pridelave, pri katerih je sicer pogostost in resnost odpoklicev najbolj prisotna.

Bi pa dejal, da je prostora za izboljšanje obveščanja dovolj. V času digitalnih tehnologij pričakujem, da obveščanje o tako pomembnih zadevah ne bi smelo biti problem. Sicer obstajajo aplikacije (kot n.pr. Food Recall), a ne pokrivajo našega trga. Ustreznejše obveščanje sicer ne bo odpravilo problema, bo pa korak k delni preventivi vseeno.

Do takrat pa : tisti, ki imate to možnost – veselo na njivo. Šteje vsaka glava solate, vsak doma pridelan paradižnik in še kaj. Pa še boljšega okusa je in rok trajanja ne bo potekel.

Scorpius

Scorpius

Kritičen do dogajanj okrog sebe, a nikoli brez sugestije. Včasih zbodem, da predramim zaspane in pasivne. Sicer pa ljubitelj narave, glasbe, tudi naprednih tehnologij, a ne njihov suženj. Nekoč deloholik, danes zmerno umirjen.

Življenski moto: kar lahko storiš danes še enkrat premisli in naredi pojutrišnjem.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj