O tem in onem (15)

KAJ SMO ŽE ZAJEBALI IN ČESA (ŠE) NISMO?

Tale naslov ne obeta nič dobrega, obstaja pa utemeljen sum, da se vsebine ne da spraviti pod dežnik enega bloga. Že, če bi se lotil naštevanja minulih napak človeške rase, bi imel dovolj velik razlog, da se lotim pisanja nadaljevanke in ne bloga. Pravzaprav bi se moral pisanja lotiti sistemsko in obdelati vsako področje posebej, pri čemer imam v mislih zadeve skupnega pomena za človeštvo (znanost, zdravstvo, industrija, sociala, podnebne zadeve, ekologija, vojne, tehnologije, mediji, naravne katastrofe,….). Vse je odvisno od tega v čigavih copatih gledaš na svet.

Tisti, ki se valjajo v nepredstavljivih kupih denarja bodo trdili, da nismo zajebali ničesar in, da je vse v najlepšem redu. Ampak oni itak živijo v svojem, izoliranem svetu, oddaljeni svetlobna leta od realnosti in od nas »navadnih« Zemljanov. Oni niti ne vedo, da sreča ni v Rolexu, ki jim krasi zapestje in Porscheju, ki jih čaka pred garažo, oni ne vedo, da sreča ni zunaj človeka ampak v njem – le poiskati jo je treba. Do svojega premoženja je večina njih prišla na nelegalen način. Drugače povedano: če nekdo nekaj ima potem to pomeni, da drugi tega pač nimamo. Strokovno se temu lahko reče tudi: kraja. Ampak…. pustimo jih pri miru, oni slej kot prej ugotovijo, da jim manjkamo mi, da je brez nas navadnih smrtnikov njihovo življenje pravzaprav zelo dolgočasno in na trenutke brezciljno. Če nimaš ničesar potem imaš ciljev v izobilju, če imaš vse… potem v bistvu nimaš ničesar. Oni pravzaprav ne živijo življenja ampak se izživljajo, vse dokler ne spoznajo, da je kapital v bistvu morilec njihove sreče.

Da se vrnem k temi:

na hitro povedano: zajebali smo vse , kar se zajebati dá (na preostalem še delamo). Ob tem kapo dol vsem izjemam – vseh ljudi (institucij) pač ne gre metati v isti koš.

Posledica tega našega početja skozi desetletja je soočanje s klimatskimi spremembami in ekstremi, pomanjkanjem naravnih resursov, degradacijo okolja, prenaseljenostjo, rastočo socialno neenakostjo, nekontrolirano proizvodnjo vsega mogočega, nezaposlenostjo, energetskimi krizami, kontaminacijo vsega mogočega, epidemijami, lakoto, pomanjkanjem pitne vode,….itd. Vse našteto se rezultira s čedalje večjimi migracijami, le te pa ustvarjajo nove globalne razmere v obliki neobvladljivih kriz, nastajajo nova »ravnovesja« moči.

Pa tudi tu ni konca našim težavam.

Ustvarili smo svet neenakih možnosti, kar ima za posledico pojavnost rasizma, terorizma, korupcije, vojn,.. vse to pa se rezultira v obliki globokega, tihega stresa svetovne populacije, ko se zdi, da smo v slepi ulici, brez volje in prave moči. Kot noji tiščimo glave v pesek in verjamemo, da tisto, česar ne vidimo ne obstoja.

Skratka: zajebali smo marsikaj, časa za popravni izpit pa vse manj (če je le-ta sploh še na voljo).

Če poskušam zgoščeno nanizati vzroke zakaj smo počeli (in še kar naprej počnemo) to, kar je privedlo do navedenih posledic, potem lahko zapišem, da je stanje človeštva takšno kot je posledica popolne odsotnosti ne-zavedanja globalne situacije na eni strani ter neodgovornosti do česarkoli na drugi. Naše nekoč najmočnejše orožje – sposobnost komuniciranja, evidentno postaja naša šibka točka. Čedalje manj smo sposobni dogovora o čemerkoli. Ne moremo pomiriti sprtih narodov, ne moremo se (končno) dogovoriti o okoljskih zadevah, še manj smo uspešni pri uveljavljanju temeljnih pravic človeštva,….nič nam ne rata. Tudi na lokalni ravni ne. Takoj, ko nekdo sproži vzvod kot potrebo po spremembah, takoj ga popljuvajo, skritizirajo, perejo po medijih,….

To zmoremo, to nam gre od rok.

Politiki so pri tem brez konkurence, običajno govorijo eno, delajo pa drugo. Kako drugače sicer razumeti njihove izjave o konstantnem prizadevanju za mir in svobodo, česar so jih polna usta, medtem, ko istočasno enormno povečujejo delež BDP-ja za oboroževanje? In to vsi po vrsti, brez izjeme. Kako drugače sicer razumeti njihova blebetanja o zmanjševanju toplogrednih emisij, medtem, ko ponovno odpirajo že zaprte termoelektrarne, povečujejo kapacitete letalskega prevoza, luksuzne mega jahte in cruiserji pa rastejo kot gobe po dežju…itd. In slednji so onesnaževalci in porabniki resursov »par excellence«, da ne bo pomote. Poleg enormnih porab goriva in posledičnega onesnaževanja zraka cruiserjem zelo dobro uspeva tudi »plastificiranje« oceanov. Po podatkih UN-a se letno zbere 300 milijonov ton te vrste plavajoče grožnje, v glavnem odvržene ravno iz teh plavajočih pošasti.

Mislim, da je človeštvo pred največjim izzivi od svojega obstoja. Predvsem zato, ker zmanjkuje časa in, ker je t.i. globalnih problemov vsak dan več – vse več jih s svojim početjem konstantno ustvarjamo. Seznam zadev, ki jih (še) nismo zajebali tako postaja čedalje bolj skromen in kot tak slab obet prihodnjim generacijam.

Potrebujemo asistenco, saj sami očitno ne znamo (nočemo, ne zmoremo) storiti prav ničesar. Lokalno na omejenih področjih kljub vsemu še nekako gre, globalno pa pademo na vseh možnih izpitih.

Vesel sem vsake novice, ki običajno spomladi plane na svetlo in sicer v zvezi s številnimi čistilnimi akcijami, ki jih ljudje izvedejo na lastno pobudo. Še bolj pa bom vesel takrat, ko bodo udeleženci teh akcij ob koncu dneva ugotovili, da niso imeli kaj pobirati.

Utopija? Ja, seveda je,….žal.

Mogoče nas reši umetna inteligenca (Artificial Inteligence - AI), o kateri je toliko govora zadnja leta in stvari se na tem področju razvijajo presenetljivo hitro. Na mnogih področjih je AI že prekosila sposobnosti človeka, v celoti pa ga iz niza razlogov (mogoče) ne bo nadomestila nikoli. Razlogov za to je kar nekaj, glavna ovira pa je princip delovanja AI-ja, ki je v stanju sprocesirati le toliko kolikor podatkov dobi na voljo. Podatke pa dobi od nas, ljudi, vsaj zaenkrat. Kljub temu je dejstvo, da se zna kmalu zgoditi, da bo kar nekaj poklicev »izumrlo«, saj bo ljudi nadomestila umetna inteligenca v kakršni koli obliki. Večine poklicev pa AI nikoli ne bo v celoti zamenjala, bodo pa zamenjani ljudje, ki je ne bodo uporabljali. Takrat, ko se bo AI začela zavedati lastnega obstoja pa bo to druga zgodba.

So me pa nasmejala predvidevanja IT znanstvenikov iz Oxforda, ki so na provokativno vprašanje novinarjev katerih poklicev AI ne bo mogla nikoli zamenjati izdelali sledeč seznam:

• učitelji
• sodniki, pravniki,
• umetniki
• direktorji, managerji
• duhovniki, duhovni poklici
• politiki

Upam, da so tile znanstveniki v zmoti. Zadnji na seznamu (politiki), ki bolj ali manj odločajo o usodah vseh nas, morajo biti nadomestljivi z AI.

Nujno!

Že zato, ker je to edina rešitev za Zemljo. Dosedanje garniture politikov tej nalogi preprosto niso bili in niso kos.

Razlogov za to pa seveda ni težko najti.