Maj mineva s svetlobno hitrostjo. Zdi se mi, da se še od prejšnjega četrtka nisem prav naspala, ko sem spet poslala mail z blogom ob neki brezbožni uri, bum, tres, pa je že spet četrtek.

Še malo, pa bomo svoje otroke spet lahko spustili v oskrbo za to namenjenih institucij. Moram priznati, da nisem ena od tistih, ki odštevajo minute do tega datuma. Z Otrokoma 1 in 2 se včasih do kosila sploh ne vidimo, če Otroka 1 pravočasno ne spomnim, da bo treba narediti kakšno reč za šolo. Ko pa se vidimo, se pretežno dobro razumemo.

Ah ja, šolanje na daljavo. Če bi bila jaz učiteljica, bi bila najbrž ena od takšnih učiteljic, ki bi ob polnih, praznih in ostalih lunah pošiljala otroke na igrišče, jim dala tiste po eni strani potiskane liste in jim rekla, da zmaga tisti, ki bo najdlje tiho risal. Nekje v sedmem razredu bi učenci potem ugotovili, da nimajo pojma o tisti neki stvari, ki naj bi jih jo naučila tista prismuknjena učiteljica pred nekaj leti.

Saj ne vem, če take učiteljice v resnici obstajajo, ampak jaz sem takšna učiteljica. Otrok 1 je zelo redko hudo motiviran za delo. Ko ga zjutraj (če ga ujamem preden zmagli iz hiše) spomnim, da morava narediti kaj za šolo, mu moram zraven podati tudi natančno napoved, koliko bo tega. Če sem natančna in konkretna, gre. Če je moj plan dela optimističen in odgovarjam v nekih nedoločljivih pridevnikih, mu je takoj sumljivo.

Sicer mu pomaga, da je po drugi strani za šolo bolj motiviran Otrok 2, ki na veceju sicer še ni čisto samostojen, je pa že obdelal seštevanje in odštevanje do deset. Če sedita oba za mizo in rešujeta naloge pod mojim budnim (t.j. pač pretežno odprtim) očesom, je klima bolj delovno naravnana.

Mogoče učiteljice ne bodo najbolj zadovoljne z mojim stališčem. Resnici na ljubo bi res lahko sledila učnemu načrtu, saj mi ni bilo treba hoditi v službo, imam vsa tehnološka sredstva in tudi neko pošteno izobrazbo. Ampak sem malo zavestno in malo po sili razmer sklenila, da bo na dolgi rok bolje za razvoj mojega otroka in moje psihično zdravje, da kak dan cel dopoldan zunaj igra košarko (kakor pač realno prvošolci igrajo košarko – torej tako kot jo jaz), se igra milijon iger vlog s svojim bratom (75% vključuje robojajčke, v 95% je kakšen dinozaver in v 65% sokol selec – še vedno smo pod vplivom Rekordomanije). Šli smo na nekaj pohodov, za katere nam v varnejših časih zmanjka časa in energije in izvedela sem približno pet tisoč dejstev o dinozavrih in njim podobnih prakuščarjih ter o raznih danes živečih živalih. Otrok 1 in Otrok 2 veliko zlagata lego kocke. Otrok 1 zna povleči lego kocko iz ust Otroka 3. Tudi to je zelo uporabno znanje, ki ga ne dobiš z diplomo.

Šolsko leto se bo pri nas doma moralo podaljšati v poletje. Skoraj povsem prepričana sem.