Otrok si, dokler imaš žive starše. Starš si, dokler imaš žive otroke.

Danes ti povem eno zgodbo:

Družina. Oče, mati, dve hčerki. V letih, ko je bilo najhujše, sta bili deklici. Mislim na leta, ko je divjala vojna, devetdeseta. Oče in mati sta si trgala od ust, da sta ju vzdrževala v kolikor toliko normalnih pogojih za takratno življenje. Moja generacija na tej strani Kolpe si težko predstavlja, kaj so preživljali naši prijatelji na drugi strani Kupe. Vojna te močno zaznamuje, pravijo. Tega nikoli ne pozabiš. Vendar te zaznamujejo tudi starši.

Oče in mati tistih deklic sta garala cele dneve. V najbolj tveganih časih sta vstopila v svoj biznis, začela iz nič. Pomanjkanja zaradi velikih vložkov otroka nista občutila. Kasneje sta gradila še hišo, da sta deklicama ponudila dostojno življenje. Vzgajala sta ju na enak način. Iste vrednote, iste besede, isti prijemi. Vendar dobila sta popolnoma različna človeka.

Ena doštudirana, prevzela družinski posel, ki se je kljub neizmerno težkim časom boril in preživel, ter danes prerasel v občudovanja vredno podjetje. Druga pustila faks, potuje po svetu. Prva se je najdla, druga se še išče. Prva ima družino, hči. Oba z možem zaposlena. Druga samska, lahko se bi zaposlila doma, pa noče.

Kaj hočem povedati? Da je prva hči zrasla v vzorno in odgovorno oseba, mlajša pa ne? Ne, sploh ne. Vsak si izbere svojo pot in nobena pot ni za obsojati. Kje pa piše, da ne smeš pri tridesetih potovat in početi, kar ti je volja? Povedati hočem sledeče: kakšno mero odgovornosti gojita do svojih staršev. Poznam to družino. Vidim njen odnos. Zlati so. Vse ti bi dali, spoštujejo delo in ljudi. Starejša hči je mama, pozna odrekanje za svoje otroke. In z dnem, ko je v roke dobila svojo deklico, je občutila borbo svojih staršev. Vsak dan se jima poskuša zahvaliti za vse, kar so storili zanju s sestro. V njenem odnosu se vidi, kako jih ceni in spoštuje. Še vedno je otrok. Ampak je tudi starš.

Mlajša sestra teh občutkov še ne pozna. Karakterno sta si res različni, vendar se v veliki meri požvižga na besede svoje družine. Ponudili so ji pomoč v obliki dela, ko je ostala brez prihodkov, pa jim je ostro zabrusila nazaj, da jih ne potrebuje. Odnos je pomemben, kjerkoli in kadarkoli. Ne pokliče jih, ne pride na obisk. Vsake toliko jih obišče, ko je slučajno v bližini. Nečakinja jo komaj pozna.

To boli starše, to boli njeno starejšo sestro, ki ji zameri nehvaležnost. Ko vstopiš v srednjo šolo, si mogoče malo večji, vendar si še vedno otrok. Ko prideš na faks, si še večji, malo bolj odrasel, vendar si še vedno otrok. Ko se zaposliš, poročiš, si odrasel. Vendar si še vedno otrok. Otrok si, dokler imaš žive starše.

Starš si, dokler imaš žive otroke. Starš svojega otroka tudi pri tridesetih vidi s tistimi dvoletnimi iskricami v očeh. Kljub zaposlitvi in poroki ne pozabi nočnega vstajanja, joka ob prvih zobkih, prvih razbitih kolenih. Ne pozabi tistega malega sladkega »hvala« ob kepici sladoleda. Ne pozabi prvega šolskega dne in ponosa, ki strelja ven iz malega prvošolčka. Tudi ko je otrok na koncu svoje kariere, je starš ponosen nanj. Na njegove dosežke. Na vse, kar si je ustvaril v življenju in kaj vse je naredil. Najbolj boli, ko je poleg tebe, pa te ne pozna. Te ne vidi. Starša boli, ko ga otrok ne pokliče. Starši ne potrebujejo besede »hvala«. Starši potrebujejo dejanja, ki to besedo dokazujejo. Pokliči. Pridi na obisk. Prinesi mami čokolado. Prinesi očetu časopis. Daj jim vedeti, da si tu, poleg. Daj jim vedeti, da te imajo.

Stojim na pokopališču. V žari jo polagajo v grob. Kadarkoli se to zdi, je človek premlad. Bodisi v štiridesetih, bodisi v sedemdesetih. Tudi ona je za vse nas žalujoče odšla prezgodaj. Ob grobu na stolu sedi mama. Njena mama. Gospa v lepih letih, devetdesetih. Niso leta tista, ki ji ne dopuščajo, da bi stala. Ni je mame na tem svetu, ki bi lahko svojemu otroku vrgla cvet v zadnje slovo. Žalost ji ne dovoli moči. Zlomim se, ko se zlomi ona. Pokopala je moža. Pokopala je sina. Sedaj še hči. Kliče jih. Sprašuje se, zakaj jih več ni. Nihče ne ostane ravnodušen. Solze po licih tečejo tudi tistim nezlomljivim, moškim. Vsak, ki je starš, popusti pod težo njenih besed. Starš si, dokler imaš žive otroke. Ona je pravkar ostala brez naziva »mama«.

Ne bom pisala zaključka, ker nima smisla. Vsak naj si ga zapiše sam.