Otrok 1 ima obdobja, ko ga kakšne stvari popolnoma obsedejo. To je dokaj značilno za vse majhne odraščajoče predstavnike človeške vrste, še toliko bolj pa za tiste na avtističnem spektru, koder se sprehaja tudi Otrok 1. Sicer že od vedno kaže veliko zanimanja za divje živali, a občasno to zanimanje preraste v obsesijo. Navadno takrat, ko dobi pod roke kakšno zanimivo knjigo.

Voda na njegov mlin je trenutno vseslovenska akcija zbiranja nalepk z živalmi, ki jih starši prinesemo iz trgovine skupaj s fasungo. Seveda sem si še pred kakim letom zagotavljala, da ne bom nikoli v življenju namerno šla v določeno trgovino samo zato, da bom na blagajni dobila dodatne gumijaste figurice s priseski, steklene kroglice ali, no, nalepke. Ker pa je osnova prehrambene piramide pričujoče vzgajajoče matere zarečeni kruh, se trenutno ukvarjam z naslednjo enačbo: Kakšno količino gobovih juh iz vrečke je že res nesprejemljivo imeti doma, če nakup le-teh prinaša dodatne sličice za mojega prvorojenca, če privzamemo, da je njegov album središče sveta in najvišja svetinja in edini razlog, da je sploh vredno zjutraj vstati iz postelje in iti v šolo.

Važen podatek v enačbi je tudi, da doma nismo ravno znatni porabniki gobove juhe iz vrečke.

Torej ima Otrok 1 srečo, da je njegova trenutna obsesija z živalmi enkrat za spremembo celo družbeno sprejemljiva in se morda o njej pogovarja še s kom drugim kot z mano (»Mami, se bi ti tudi kdaj peljala s Stephensonovo Raketo?« »Ahammmm?« »Ti bi imela doma diplodoka?« »Dakaj!« »Koliko je šestinštirideset plus šestinštirideset?« »Aaaaaaaaaammmmmmmmm malo manj kot sto.« - To mu rečem, da ga spodbudim k samostojnemu iskanju točnega odgovora, pač vzgoja, no.). Upam, da majhni nabiralci nalepk tudi preberejo kakšno besedo o predstavljenih kreaturah in niso zagnani samo v menjavanju.

Otrok 1 si je tako našel svojo trenutno najljubšo žival. To je sokol, ker je v albumu napisan med najpametnejšimi živalmi. Zdaj se pri naši hiši občasno vsi moramo igrati sokole (ali jih vsaj močno občudovati). Najpametnejše živali so zdaj »big deal«.

Pred nekaj dnevi sem vozila vse tri otroke v avtu in Otrok 1 ter Otrok 2 sta se začela prepirati, kdo od njiju je pametnejši. Po nekaj minutah burne, dasiravno slabše argumentirane debate, se me je Otrok 2 spomnil vprašati, kaj sploh pomeni, da je nekdo pameten. Rekla sem mu, da je pameten tisti, ki veliko ve in zna hitro rešiti težave. In zato se zdaj peljemo v knjižnico, da bomo prebrali veliko knjig in da bomo potem pametni.

Med tem pogovorom sem se spraševala, kaj se je zgodilo z mojo pametjo, da se mi je kljub tolikim prebranim knjigam zdela dobra ideja sami odpeljati vse tri otroke (vključno z nehodečim) v knjižnico – da ne bom kar naprej doma in živčna a ne, edina sprememba, ki sem jo dosegla, pa je bila samo lokacija moje živčnosti.

Dozdeva se mi, da je bil še najpametnejši Otrok 3, ki se je iz prepira popolnoma izključil in je vso vožnjo prespal.