Vremensko smo preskočili direktno iz februarja v avgust. Kmetje med eno in drugo vročinsko nevihto lahko malo pokosijo in posušijo.

Utruja me, da moram nositi po svetu toliko večjo kilažo kot nekoč, da sem spet obsedena s totalno nenujnim (pre)razporejanjem stvari po hiši in da sta Otrok 1 in Otrok 2 v nekem stanju, ko se jima zvečer ne da hoditi spat in me tudi sicer ne šljivita kaj dosti. Očitno sta pogruntala, da ne morem več glasno robantiti, ker se je volumen mojih pljuč razčetveril in je moja prepona na robu zmogljivosti. Tudi lovim ju več ne po hiši. Prav nezanimiva sem.

Kljub temu, da imam realno do roka še čisto preveč časa, sem kar pripravljena, da se karseda kmalu razcepim v dve osebi in se rešim tega čakanja. Ker tako breztežnostno čakanje je psihično najbolj uničujoča stvar, ki jo je treba v življenju početi. Ko čakaš na poziv na razgovor za službo. Rezultate mature. Koliko črtic bo pokazal Klirblu. In če si eden od posebej drznih, na vrsto pice, ki si se jo opogumil prvič naročiti in nimaš pojma, kaj te čaka.

Pa glede na to, da mi je uspelo podepilirati si noge, bi lepo prosila, da grem zdaj kar kmalu v Rim, ker ni šans, da mi do sredine julija še enkrat uspe izvesti tako gimnastiko, pa s še večjih trebuhom.

Mimogrede, iščem še psihično odporno študentko naravoslovnih smeri, da mi postriže nohte na nogah.

Pismo, sem plitva, boste rekli. Tako je pač s temle v tej vročini. Saj je tudi gladina Kolpe upadla in spet odpira podcarinske prehode za ljudi, ki iščejo boljše življenje. Bom del tiste manjšine, ki jih še vedno imenuje »ljudje«. Iz kakšnih razlogov ga iščejo, ne vem. Ima že vsak svojega. Medtem pa mi pač vsak s svojim razlogom zaklepamo hiše in avte. Jaz svoje že šest let. Ker je nekoč en prišlek v naši odsotnosti že obrnil vse predale v njej. Pa je imel ob vstopu v hišo slovensko državljanstvo.

Razmišljam, kdo pravzaprav bolj ogroža moj »način življenja«. Tista skupina neznanih ljudi, ki bo pustila za sabo kup smeti v gozdu, iz vikenda odnesla škatlo makaronov in nato za vedno zapustila naše loge, ali pa je to nemara sosed, ki se je zdaj, ko se »počuti ogroženega« odločil, da bo preživljal svoj prosti čas na balkonu z daljnogledom, zračno puško in litrom špricera v riti. Tako, pač, v obče dobro, da brani meje. Mimogrede, kratkoviden je, ampak očal noče nositi, ker on ni star. Ima samo une s pošte za na blizu, ker te so 8 evrov. Puška mu je pa izpravna, saj je že trideset let jager.