Ob desetih dopoldne sem si odnesla zajtrk na balkon, uživala v toplem vremenu in štela traktorje v dolini pod sabo.

Zdaj ni ne pravi čas ne pravo vreme za robantenje, da pri nas doma jemo samo za mizo. Klek in Mirna gora sta kot na dlani in jaz sem srečna, mirna in zadovoljna, ker sem bila že psihično pripravljena na to, da bom preživela maj in morda še kaj več v bolnišnici. Pa nisem. Doma sem, lahko se z jogurtom popackam po majici in lahko štejem traktorje v dolini pod sabo. Kavo lahko pijem, kadar želim.

V preteklem tednu sem se izpopolnila v skrivni življenjski filozofiji »dol mi visi«.

Mastni fleki na oknih kljub nepovratni pomladi in potrebi po spomladanskem čiščenju čakajo na neke druge čase. Sadike paradajzov imajo kondicijske priprave na možnost sušnega poletja. In meni dol visi.

Otrok 1 in Otrok 2 sta na počitnicah pri tistih starih starših, ki jih ne vidita vsak dan, in se imata skrajno lepo. Otrok 1 se je naučil voziti kolo brez pomožnih koleščkov. Seveda sem ponosna nanj. Imam kaj slabo vest, ker nisem bila jaz tista, ki bi z njim v živo dosegla ta prelomni trenutek? Tako je, dol mi visi.

Moje noge so kljub prvomajskih temperaturam nepokošene, moje obrvi ne samo, da niso že kakšen teden videle svinčnika, ampak so po novem dobile tudi prhljaj, zelo ozke in skrajno neudobne nosečniške kavbojke, za katere sem kakšen mesec nazaj prisegla, da so edina sprejemljiva oprava za v javnost, sem vtaknila v omaro globoko pod kup trenirk v velikosti 42. In dol mi visi.

Od kod se je kar naenkrat vzela ta moja nova silna modrost?

Vse zato, ker sem v prejšnjem tednu doživela preplah, da bo Otrok 3 ignoriral vse urnike in koledarje ter se nam pridružil kakšna dva meseca prezgodaj, pri dobri kili telesne teže in kdo bi vedel kakšni dolžini. Cunjic veličine 56 še lep čas ne bi sprejemljivo napolnil.

In zdaj je moja edina naloga, da to čim dlje preprečujem. Posledično imam filozofijo »dol mi visi« takorekoč predpisano na recept. G. Mož je z mano doma in naredi skoraj vse, kar mu naročim. Razen, kadar ne. Pa mu ne tečnarim. Dol mi visi, če si bo pospravil obleke danes ali jutri ali čez dva tedna. Važno je, da skupaj gledava butaste komedije (Policijska akademija, hell yeah!) in kokodakava od smeha, da si kaževa brezvezne fore na internetu in si praviva neprimerne vice.

Naslednji teden se bo za vse okoli mene življenje vrnilo v stare tirnice. Otrok 1 in Otrok 2 se bosta vrnila v vrtec, g. Mož bo v Ljubljani švical pred prihajajočimi kolokviji. Jaz pa upam, da bom novo življenjsko filozofijo obdržala tudi po tem. Navsezadnje sem prepričana, da bi bila nova mamica Otrokoma dosti bolj všeč kot tista od prej.