Prejšnji teden sva skočila v Prago. Tako, na hitro. A veš, kot da bi šla v Ljubljano. Imela sva poslovni sestanek s kupcem vina in res nama ni bilo treba dvakrat reči da greva, ker sva zaljubljena v to mesto. Zame osebno je sigurno eno najlepših mest, kar sem jih videla. Zgodovina, arhitektura, da o Plečniku sploh ne zgubljam besed, ker je gor največja faca. Te zanima kako izgleda, ko skočiš za 1 dan na kavo v Prago? Ti povem tisto romantično plat ali tisto realno? Pa dajmo užgat tisto realno…

Budilka je zvonila ob treh zjutraj. Kave se mi ni dalo kuhati, ker sem vedela da ena ura ne bo dovolj, da uredim sebe (in njega). Imaš polnilec za telefon, imaš vse izvozne papirje, pogodbe, dokumente, denarnico s kartico in osebno, dežnik za vsak slučaj,... Recimo da imam. Pregledovala nisem, ker se mi ni dalo oprati niti zob, kaj šele čekirat vsebino torbice. Ob 4.00 zjutraj sva imela plan, da kreneva od doma. Presenetljivo nama je šlo po načrtu in sva štartala 20 čez četrto zjutraj. Na meji na srečo ni bilo gužve, je bila pa gužva takoj na drugi strani. V avtu. Ker v denarnici ni našel moje Vise. Normalne da je ni, saj sem jo še sama težko med vsemi računi in petstotimi drugimi karticami. Če ne bi zamujala, se bi sigurno obrnila nazaj domov. Še sreča da je bila noter. Prideva na avtocesto, posveti lučka za gorivo. Super, naj mu povem ali naj bom tiho. Pozabila sem en dan prej tankati. Sicer pa, kriv je sam, ker me ni spomnil. Prideva na bencinsko, kot zanalašč se nočejo odpreti vratca rezervoarja. Pritiskava na vse mogoče strani, počasi, hitro, z občutkom…dokler se nisem odpravila na blagajno in rekla »da čemo zakasnit na avion, ako mi odmah ne daju neki odvijač, da mogu natankat auto«. Vidiš, s šraufncigerjom je pa šlo! Pa se ti zafrkavej z blond žensko, če si upaš!

Končno se primajeva do letališča, ga zebe. Zakaj nisem s sabo za tisti en dan vzela pol kufra cunj, mi še danes ni jasno. Ker ženske naj bi mislile na vse. Pazi to, ob 7.00 zjutraj let, ob 9.00 sva bila že v centru Prage. Kulsko, ne? Se splača, definitivno. Po opravljenem sestanku sva normalno mogla na neko kosilo. Od jutra je bila že kar dolga. Ko si nekje, je najboljše da poskusiš lokalno kulinariko. Tudi midva sva jo. Tista pizza je bila tako dobra, da je še danes ne morem pozabiti. Če sva že v Pragi, ne moreva mimo centra. Pogled ob Vltavi gor na Hradčane je neprecenljiv v vsakem letnem času. Tudi poleti na 35 stopinjah. Pozabila sem omeniti, da mu je bilo vroče. Vidiš, če bi s sabo po Pragi vlekla tisti kufr, se bi sedaj že lahko preoblekel v kratke hlače in spodnjo majico.

Pri Karlovem mostu moraš nujno zaviti čez cesto v center do tiste znamenite ure. Usedla sva se direkt pod njo in jo občudovala. Sicer samo na sliki, ker je bila v prenovi. Desno, po Karlovem mostu pa skočiš gor na Hradčane. Kompleks, katerega je olepšal tudi naš Plečnik. Ko sem v trafiki gospo vprašala, kateri tramvaj pelje gor, mi je rekla da je peš 5 minut. Pa sem jo vprašala še enkrat in še enkrat dobila odgovor da je peš 5 minut. Pa dobro, a je tebi jasno, da je vroče, jaz sem že cel dan v teh jeb*** štiklih in da je 200 metrov stran, ne grem več peš! Tako se je začelo. Prvo žulji, potem lakota. Ne priporočam ogleda mesta v visokih petah. Poleti. Lačna. Prvo superge, potem zmerne temperature, predvsem pa poln želodec. Brigalo me je za tiste Plečnikove obelikse, ko pa se je češka pizza že zdavnaj spremenila v maščobne obloge na trebuhu.

Ker sva imela nazaj večerni let, sva popoldan v miru lahko preživela v centru. Na kavi. Sladoledu. Malici. Spet sva užgala po tipični domači kulinariki. On golaž s kruhovimi rezinami, kar je ena najbolj prepoznavnih čeških jedi, jaz hamburger. Ja glej, ziher je ziher. Moram priznati, da dražjega in slabšega hamburgerja na restavracijskem nivoju še nisem jedla. Pa ni je čez pleskavice v lepinji z ajvarjem in čebulo na vinski vigredi! Kolcalo se mi je po tistem njegovem golažu, ampak sem bila vsaj malo sita. Ob 7 zvečer več res nisva vedela v kateri lokal naj se prestaviva, zato sva krenila počasi proti letališču. Tisti večer je bila na sporedu svetovna atrakcija s krvavo luno. In ravno, ko sem se po FB začela hvaliti, kako ji bom najbližje, gor na nebu, so sporočili, da bo imel let enourno zamudo. Kdo me ob devetih zvečer, prešvicano in z žulji na nogami, j***? Namesto ob desetih zvečer, sva letela tam enkrat po enajsti. Ko o kaki krvavi luni ni bilo več ne sluha ne duha. Ali pa sem bila jaz preveč utrujena, da bi se mi jo dalo iskati skozi tisto avionsko lino po nebu. Domov sva prišla po drugi zjutraj. Utrujena, da sem se komaj privlekla iz avta, ker so me bolele kosti na nogah. Hlače so se mi zalepile na kožo, kot da sem jih prelila s katranom. Spet sem bila lačna. Ampak! Treba je skrbeti za linijo, ker jutri s kolegico pihnem na morje. Sama. Brez njega in otrok. Ko bom zvečer na plaži pila gin tonic (ker to baje sedaj pijejo čisto vsi), se mi bo gladko malo fučkalo za tiste žulje in zamujeno krvavo luno. V spominu bi ostala samo čudovita podoba lepega mesta in njegovo nerganje, da mu je vroče.