Pikantna saga

Ta zgodba se začne v zgodnji pomladi v času globoke karantene, ko se nismo smeli premikati izven meja svojih občin in so bile trgovine z nenujnim blagom zaprte.

Žené so omedlevale od abstinenčne krize, ker je bilo treba nabaviti rože za balkonska korita, pa nobena od rožnih trgovin ni smela obratovati, Hofer, ki se v sezoni oportunistično nekaj trudi v tej smeri, pa je bil onkraj občinske meje.

Jaz sem si kot že kakšnih pet let zapored prisegla, da letos pa RES ne bom metala denarja stran za balkonske rože. Če jih ni, jih nihče ne pogreša, kadar pa so, morajo izgledati bolj ali manj popolno, drugače je brezveze. Zmeraj so bile en teden sezone čudovite, potem pa do bridkega konca pretežno brezvezne, ošopane in posušene.

Nato pa sem tudi letos z nekega brzinskega pandemičnega nakupovanja v afektu domov privlekla tudi žakelj taboljše zemlje za balkonske rastline.

Ups.

Ker je bilo treba potratni nakup upravičiti, sem se morala domisliti, kakšno bo rastoče življe, ki bo tisti en teden v čudovit okras doma in izvor dike naključnih mimoidočih, dokler se ne po obkolpski dolini ne začne plaziti megla in nežnih poletnih rožic ne pokuri.

Izbrala sem feferone.

Težko najdeš rastlino, ki ima boljše razmerje estetska vrednost/hektarski donos.

Pri izvedencu sem nabavila sadike najbolj očem zanimivih predstavnikov pekoče vrste. Oskrbovala, negovala, po kapljicah zalivala, pokrivala in prenašala izpod strehe na pomladno sonce ter nazaj sem, da bodo moji srčki le preživeli in nekoč krasili moj balkon ter naši družini s svojimi hranilnimi snovmi omogočili začinjeno samooskrbnost. Pridružilo se jim je tudi nekaj rumenih balkonskih paradižnikov, katerih sadike je najbrž s podobno požrtvovalnostjo vzgojila moja mati.

Sonce je zašlo vsak dan pozneje in ko so odšli ledeni možje, sem rastlinice presadila v balkonska korita. Moje srce je trepetalo. Saj niso preveč izpostavljene? Saj jih nisem premalo navajala na veter? Ali bi jih morala podpreti? Zakaj eden že cveti, medtem, ko so ostali vsi enaki? Kako točno se bodo oprašili, če je vsak drugačne sorte? Pridno sem čakala.

Razčistimo na tem mestu eno stvar.

Nisem oboževalec pikantne hrane.

Če kdaj ponesreči pojem kos pice na kateri je bil morda enkrat pekoči feferon, imam lahko uničen večer, saj se mi potem zdi, da ne čutim nobenega drugega okusa več. Okusa pice pa pač nočeš zamuditi. Stopnja pikantnosti, ki jo lahko sprejmem brez solza in slabe volje, je verjetno pod povprečjem odraslega človeka.

V dobri veri, da bom ob emocionalni navezanosti na feferone razvila tudi sposobnost prenašanja pikantnosti, sem gnojila, zalivala in opazovala.

Ob spreminjajočih sadovih prvega feferona sem ugotovila, da pravzaprav nimam pojma , kdaj je kateri zrel, in sem v neučakanosti odtrgala prvi feferončič. Do zrelosti mu je manjkal samo kakšen mesec. Seveda sem ga poskusila in sploh ni bil tako zelo pekoč (ugani, zakaj – ker še ni bil zrel). Pojedla sem ga celih 5 mm dolžine in se divila moči svoje volje. Ter spila požirek mleka.

Ko so v poletni vročini dozoreli vsi balkonski prebivalci, sem jih vsakodnevno obirala in vztrajno jedla. Namreč paradižnike. Feferoni se mi kar nekako nabirajo. Občasno pojem 1 cm kakšnega in ostanek pustim na pultu, da bom nadaljevala pozneje, ko pridem k sebi. Nikoli ne nadaljujem pozneje. In zelo dolgo ne pridem k sebi. Ko je napultni feferon preveč posušen, ga vržem proč. Nekaj malega sem jih zelo vesela podarila edinemu odjemalcu, ki sem ga našla. Drugače pa ima tisti, ki mu je pikantno všeč, ponavadi nekje v kakem kotu posajene doma. Jaz imam obratno situacijo.

V naše kraje se bo počasi prikradla jesen. Jaz sem začela z novo službo in divje zanemarila svoje balkonsko rastlinje. Napadle so ga gosenice in suša in je samo še ofucana senca veličastnega grmovja, ki je nekoč bilo.

Feferoni pa so veselo zoreli dalje in črpali vlago za življenje nekje iz zraka. Naslednje leto bi znala posaditi potomce letošnjih pridelkov. Ne vem pa še, v kaj jih bom predelala.

Če rabi kdo letos kakšen feferon, me lahko še vedno pocuka za rokav.