Po Prešernu, prešerno?

Seveda, kot se spodobi in je pravično, se ta teden spomnimo na dogodek, ki je najbolj zaznamoval minuli teden. Slovenski kulturni praznik.
In kaj nam ta dan pomeni?
Hja, kakor komu. Nekateri prost delovni dan namenijo obisku muzejev in galerij, ki imajo ta dan prost vstop, drugače se za to mogoče ne bi odločili. Spet drugi prost delovni dan izkoristijo za obisk nekega smučišča, ki še premore več decimetrov snežne odeje in mu prvi toplejši sončni žarki niso prišlo do živega. Tretji so dan pred praznikom izkoristili za zabavo in žuranje pozno v noč. Nekdo je ob kozarcu rujnega vina prebral kakšno od Francetovih del, nekdo pa je cel dan prelenaril in nič počel.

Ne gre zameriti nikomur.

Kajti Prešeren Slovencem ni samo 8. februarja, Prešeren je Slovencem celo življenje. A tega se žal ne zavedamo vsi. Če bi z odprtimi očmi in bistrimi mislimi brali Prešerna, bi vedeli. Da nas je poznal v piko in da se od njegovega časa nismo spremenili niti za mišji brk.
Ampak kaj nam bo vsa zgodovina, h kateri se vse pogosteje obračamo, če se iz nje nismo nič naučili.

Prešernove besede, zapisane v našo zgodovino z zlatimi črkami, vse glasneje odmevajo v času, ko Slovenci padamo na izpitih o morali in etiki.
"Žive naj vsi narodi ..."

Enako glasno pa mi v glavi odmevajo tudi besede, ki jih je na državni proslavi na predvečer slovenskega kulturnega praznika izrekel predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer. (V srednji šoli sem bral njegov roman, Pokrajina št. 2, vrhunski!)
Gledal je slovenski politični vrh v obraz in jim povedal besede, h katerim je prikimavala vidna množica v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Podpora se je čutila tudi v aplavzu. Izrekel je besede v imenu vse kulturnikov in umetnikov, ki kakorkoli soustvarja-jo/mo kulturni prostor. Na državni ali lokalni ravni. Stanje je enako. Kulturna društva svoje dejavnosti krčijo, nekatera tudi ugasnejo. V to so primorana zaradi slabih finančnih prilivov tistih, ki bi zanje morali skrbeti.

Gospod Möderndorfer ni govoril samo v imenu kulturnikov in umetnikov. Njegove besede so bile kriki nemih ust delavcev, ki tiho in klavrno pod trdo kapitalistično roko nadrejenih delajo za minimalne plače na pragu revščine.

"Pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje brez d'narja!"
Ko je gospod Möderndorfer prebral te besede iz Prešernove Glose, se je na proslavi predsednik državnega zbora Miran Brglez nasmejal. Ne vem, kaj mu je bilo smešno. Meni ni bilo. Ker je vse skupaj prekruto realno.

Podobna stvar se je zgodila letos na proslavi Kluba belokranjskih študentov, ko je predsednik kluba med govorom gledal v lokalne voditelje, ki so se (končno) uspeli odzvati povabilu, in jih spraševal, kakšno prihodnost mladih v Beli krajini vidijo, če aktivnosti mladih v različnih društvih ne podpirajo. S plaketami se žal ne da organizirati delavnice, predavanja ali koncerta. In ti isti voditelji so že takoj po izstopu iz dvorane pozabili na besede našega predsednika. Morda niso pozabili, morda jih sploh slišali niso.

Nekdo mi je enkrat napisal, da sem preveč črnogled in resen ter da me bo to ugonobilo. Karkoli že to pomeni.
Morda le nekdo mnogo višji od mene stoji med mano in soncem. In na mene meče senco, iz katere ne vidim izhoda.
Morda mi je nekdo ukradel smeh in pozitiven stav s tem, ko je breme svoje generacije preložil na nas, mlajšo.
Morda nas čaka boljši jutri pred to kapitalistično meglo današnjosti. A meglo razpodimo zgolj v množici - glasni.

"Naj misli, kogar bi pušice te zadele. De na visoki verh, lete iz neba strele!"