Uf, ta počitniški teden je dobro prižgal klimo. Na hlajenje. Moja nepokrita rit zunaj že veselo kliče po odtajanju, bolni otroci v hiši pa cvilijo za sončnimi žarki. V upanju, da se čim prej rešimo štirih sten in zakadimo vsak za svoj vogal zunaj na plusu. Po eni strani so bolni otroci na počitnicah lahko tudi plus. Nikamor ti ni treba. Ne predstavljam si, da se v tem mrazu nekje na smučišču z mamo iz Ljutomera tepem za prosto mizo za opoldansko pizzo ali pa v nabito polnih Čatežkih za četrti ležalnik.

Sem si pa ogledovala najboljše lege ležalnikov pred novim letom. Ko smo se odpravile do Dolenjskih toplic. Same. Tri babe. Veselica. Se pravi: jaz, dvoletnica in polletnica. Če še enkrat premislim, je bilo res najboljše, da sploh nisem mislila. Ker tak cirkus pobere vse Oskarje, še Cirque du Soleil ostane praznih rok.

Vse kar potrebuješ, je samo dober načrt izvedbe zastavljenih ciljev. Koliko plenic potrebuješ, imaš plavalne plenice, brisače, hrano, igrače, vse za preobleč in tisto najnujnejše: potrpljenje!

Na koncu, ko sem vse znosila v avto, ni bilo videti, da grem za par ur. Komot se bi lahko odpeljala za vikend na Jadran, ker avto je bil poln! Na srečo mlajša v avtu skoraj vedno zaspi, zato pa je veselica s starejšo. Imej fokus dvoletnika: ni problema! Celih 5 minut! Pa smo pele, pa pele, pa še malo pele, potem pa jok, zvijanje v sedežu in cviljenje, dokler ni omagala in zaspala 300 m pred parkiriščem.

V Balnei je načeloma vse super, razen oddaljenosti parkirišč. Ko imaš eno v vozičku, drugo pa poleg voziš za roko, je to daleč predaleč. Vendar kjer je volja, tam je moč! Na recepciji me je starejša gospa prijazno vprašala, koliko časa bomo tukaj. Po pameti, sem si rekla in vzela tri ure. Bilo je več kot dovolj!

Najbolj priporočljiv obisk je seveda sredi tedna. Pa še to je bila gneča, ker smo uleteli ravno v času vodne aerobika. Bazen je izgledal kot…poln ribic, ki se raztezajo. Parkirale smo se tam nekje zadaj, v kotu, v upanju da si prihranim poglede vseh babic, ki bi jih slučajno motilo cviljenje, tuljenje in jok. Ene ali druge.

Voda v Dolenjskih je ravno dovolj topla, da se v njej lahko namakajo tudi dojenčki. In jaz sem po pol ure čofotanja z njima optimistično upala, da bo vsaj eno pobralo na ležalniku in bom imela 15 min miru, da bom uživala v čebljanju upokojencev. Jok brate, odpade. Pa kako no?! A tedve voda nič ne utrudi? Duracel je očitno z njima podpisal pogodbo z doživljenjsko garancijo.

Ker sem že doma po tihem upala, da ne bomo predolgo, sem malico vzela kar s sabo. Za starejšo, se razume. Ker mlajši sem še vedno edini obrok jaz sama. Sem mislila, da smo ob vsem tem javnem ozaveščanju o dojenju, ki se je pojavlja zadnja leta, prišli do tega, da se mamic v javnosti ne obsoja, če dojijo. Samo pozabila sem, da vse te babice niso na FB, kjer bi si kaj več o tem prebrale. Zato so me, no ena, da ne delam krivice vsem, malo pisano gledale, ko sem hranila mlajšo. Ni pomagalo niti to, da smo v zadnjem kotu v prostoru. Jaz sem se ji prijazno nasmehnila in si mislila, da ženska pač nima svojih otrok, ker če bi jih imela, bi vedela, kako se utiša jok lačnega dojenčka.

Malo počitka, še malo namakanja v vodi in gremo domov. Končno! Ampak ne veseli se prehitro Simona, priti moramo še do avta. Postopek preoblačenja v garderobi je bil zagotovo najbolj stresen trenutek dneva. Eno lovim po garderobi, druga se dere v vozičku. Ti moram razlagati, kakšni pogledi so me obletavali ob tem scenariju? Ampak nekako nam je uspelo pobegniti iz tega kaosa in ko sem prešvicana sedla v avto, sem si priznala: “You are a Wonder Woman!”

Če vprašaš mene, bom naslednjič premislila, ali grem še kam sama. Vendar koliko se poznam, sem jaz pravi osel, ki gre kljub opozorilom in izkušnjam 26x na led. Zadnjič sem obljubila, da ti povem kaj več o vinu in ženskah, ne? Bom, takoj ko se otrok vrne v svoj vzgojno-izobraževalni zavod. Ker takrat se začnejo počitnice za mame. In takrat pridejo na vrsto teme za odrasle.