Ponosen kot 100 mater

Že od sobote sem ponosen sam nase kot že dolgo nisem bil. Niti se ne spomnem, če sem v življenju že sploh kdaj bil tako ponosen nase. Za mano so projekti dosti bolj zahtevni kot je bil ta, ki v meni vzbuja ta ponos, vendar nobeden izmed njih v meni še ni sprožil česa takšnega.

Verjetno se je moralo v meni nekaj spremeniti in verjetno začnemo ljudje z leti drugače gledati na stvari. Morda sem se v preteklosti preveč ukvarjal z okolico in premalo sam s sabo. Morda sem ponos preveč iskal od zunaj namesto, da bi ga iskal od znotraj.

V otroštvu je verjetno najbolj pomemben ponos staršev. To pride kar nekako samo po sebi, saj so starši ponosni na vsako stvar, ki jo naredi njihov malček. Prva beseda, prvi korak, prvi kakec v kahlici itd. Našteval bi lahko v nedogled.

Se mi zdi, da je to tudi neka osnovna naloga staršev. Naloga staršev ni samo, da otroka hranijo in skrbijo da mu je ravno prav toplo, ampak tudi, da ga navdajajo s ponosom. Če starš ni sposoben biti ponosen na svojega otroka, ga po mojem mnenju ni vreden. Ampak ne govorim samo o otroštvu, temveč o celotnem obdobju starševstva.

Nekateri starši imajo do svojih otrok velika pričakovanja. Dokaj hitro pozabijo, da njihovi otroci nišo prišli na svet zato, da bi izpoljnevali njihova pričakovanja, ampak zato, da bodo živeli svoje življenje. V takšnih primerih so starši nad svojimi otroci nenehno razočarani in si ne dovolijo, da bi bili nanje lahko ponosni.

Z leti pa človek spozna, da je največ vredno, če se je naučil biti ponosen sam nase. Da njegovi dosežki v njem vzbudijo tolikšno zadovoljstvo, da ne potrebuje nobene potrditve iz okolice.

Stvar zaradi katere sem tako zelo ponosen je naša jedilniška miza. Pravzaprav bi bil zanjo bolj primeren naziv delovno-jedilna miza. Da, končno sem jo zaključil. Zdaj si verjetno že kdo misli, da me je lahko sram, ker sem potreboval celo leto, da sem zaključil eno navadno mizo. Ravno nasprotno.

Ponosen sem, ker sem sam izdelal mizo, ki je osrednji del našega stanovanja. Mizo, za katero se bomo družili, izmenjevali dogodovščine ter izkušnje, reševali domače naloge, se tolažili in vzpodbujali, sprejemali pomembne družinske odločitve, kreirali našo prihodnost in bili ponosni en na drugega.

Res je, miza bi lahko bila končana bistveno prej. In tudi bila bi končana prej, če ne bi toliko časa posvečal svoji hčerki in trenutkom, ki v meni vzbujajo ponos do nje. Tudi danes sva bila s partnerko neizmerno ponosna nanjo, ko si je pri mizi na prstke natikala makarone. Verjetno bi jo morala kregati, da se s hrano ne sme igrati, vendar ponos, da se je sama tega domislila, je bil prevelik.

Miza je daleč od popolnega izdelka, vendar za nas je točno takšna kot mora biti. Nepopolna tako kot smo nepopolni tudi mi.

Iščite razloge, da boste ponosni sami nase in bodite brez posebnega razloga ponosni na svoje otroke.