Kdo je malo manj popolna mama?

To je mama, ki zjutraj v pižami oblači otroka za v vrtec. Drugo, ki še ni za v vrtec, porine v roke prvemu, ki ga sreča v hiši in v popackani trenirki prvo odpelje k Lisičkam. S tri dni staro frizuro si skuha kavo, stoje poje zajtrk in se spomni, da mora preobleči mlajšo. Hranjenje, previjanje, hranjenje, vozičkanje, igranje, previjanje, vse do teh popoldan, ko se s še bolj zamazano trenirko odpravi po malo lisičko. Ponovi vajo do večera. Umivaje, uspavanje, umivanje, uspavanje. Konec dneva.

Še zadnji mesec dni uživam na porodniški. Uživam, pravim zato, ker se mi zjutraj ni treba počesati in skrbeti zaradi ujemanja outfita. Siva trenirka in belo-modra črtasta majica sta popolna spomladanska kombinacija. Počešem se tri minute predno pride gospod mož. Samo zato, da se ne ustraši.

Potem pa se vsake toliko zgodi popoln dan. Kot je bil včerajšnji. In postanem samo-okronana kraljica svojega dne. Ker uradno še ne delam, bom rekla da sem šla privat v Ljubljano. Naša madame Metliška črnina letos praznuje svojih prvih 50 let ujetih v steklenici. To pomeni, da mineva 50 let, od kar so jo v kleti prvič ustekleničili. In ker si kraljica zasluži kraljevsko praznovanje, smo se kraljevsko družili na gradu. Ne metliškem. Ljubljanskem. Da smo bili malo bolj nobel, ker roko na srce, koliko ljubljanskih novinarjev bi prišlo v Metliko na grad? Po takem vremenu in čez Gorjance definitivno nobeden.

Dan se je pričel kaotično. Se pravi, popolnoma normalno. Zaspala sem! V minuti sem iz postelje pobrala tamalo, ji v ruzak nabasala plenice in oblačila in že sva v pižami leteli k tašči v varstvo. Uf, ena nula zame. Drugo sem rekordno hitro počesala, umila in preoblekla in on jo je odpeljal k Lisičkam. Dva nula zame. Imela sem natanko 10 minut časa, da se uredim in se iz razočarane gospodinje spremenim v Josipo Lisac. Jok brate, ne bo šlo. Kje je še kdo videl žensko, da se je uredila v 10 minutah? V tem času komaj skombiniraš nakit k obleki, kje je umivanje, make up, frizura, izbira čevljev,…? Zato je bilo tako: umila zobe, počesala neukrotljivo grivo, ki je štrlela na vse strani, samo tam ne, kamor bi mogla. Puder, hlače, bluza. Živo rumena jakna, ki je bodla v oči. Vse v dveh minutah. Išči nakit. K prvi izbiri čevljev in jakni bi šli zlati uhani. Nop, zadrga na jakni je srebrna, išči srebrne uhane. Menjaj zapestnico. Šit, gumbi na bluzi so zlati. Ok, ne slači jakne, pa jih ne bo nihče videl. Kliči mamo, kam je skrila čevlje, ki si jih hotela obuti. Kliči njega, kdaj te pobere?!

Zamujala sem na sestanek, zato sem prvega odpikala in na srečo izpeljala vsaj drugega. Potem po kolegico in na grad. Na srečo nisem imela v avtu niti enega dežnika, zato sem se lahko v miru, dokler je ona še srkala kavo in jedla krompirček, v avtomobilskem ogledalu do konca naličila. Kljub temu, da sem imela s sabo pol omarice ličil, so bili na koncu prsti najboljši čopič. Prideva do gradu, naju ne spustijo na parking. Halo!? A pa vidva redarja vidite, kdo je prišel? Ona in Jaz! Ona, znana osebnost, ki jo poznajo vse mame Slovenije, in Jaz, ki me pozna celo moje selo. Parkirali sva na pločniku in se pod njeno marelo v nalivu pristiskali do Strelca. Še dobro, da nisem obula tistih rdečih štiklov. Saj veš, prava ženska v avtu vozi pol svoje garderobe. Za vsak slučaj.

Umirimo se, vse pozdravimo, čas za kosilo. Po pozdravnih govorih so končno začeli nositi hrano. Lačna sem bila, priznam. Zelo lačna. In predse dobim neko zeleno zmes. In dimljeno maslo. Potem surovo ribo, pesino penico, bananin kruh in Indijančka iz Metliške črnine. Še dobro, res dobro, da smo pili naše vino, da sem se vsaj malo zasitila. Ker v tem primeru je bilo dobesedno vino hrana. Ne rečem, kulinarika na vrhuncu, samo ne za lačno mamo.

Vsaj vzdušje je bilo odlično. Tako odlično, da sem do bencinske pred Grosupljem pozabila, kako sem še vedno lačna. Ampak, sendvič je še vedno rešil vse probleme. Tudi lačne mame. Zato sem se kljub dežju, ob petih popoldan iz Ljubljane vračala z nasmeškom na obrazu, saj je tista stara šunka Tvojih 5 minut naredila dan popoln.