Ta daljši zapis je sicer nastal že pred davnimi časi, a se kljub temu, da sem dvakrat že šla skozi to, komajda spomnim, kako sem preživela čas med tem, ko so mi dali friškega dojenčka v roke in tem, ko je moja glavna vloga prenehala biti mlekarna in sem se spet pridružila javnemu življenju. Zato se mi je zdelo pametno spet nekoliko obnoviti osnove ohranjanja zdrave pameti ob dojenčku.

In ja, še sem v enem kosu. Preden me dvajseta oseba danes to vpraša.

Tako, preživela si prvih nekaj tednov in se fizično in psihično povečini sestavila nazaj. Socialno se pač še nekaj časa ne boš.

Ker sem bila v svoji generaciji med prvimi, ki so začeli ustvarjati naslednjo generacijo, velika večina mojih prijateljic ni imela ravno predstav o tem, kakšno delo, kako pogosto in ob kakšnih urah spada k dojenčku (kot jih, roko na srce, nisem imela niti jaz dokler nisem dobila svojega). Zato sem kar nekajkrat dobila težko vprašanje.

»Kaj pa potem sploh delaš cel dan?!«

Izjemno zanimivo! Meni se je namreč zdelo, da cel čas nekaj počnem, a kaj od tega bi bilo vredno omembe mojim brezotročnim prijateljicam, se nikoli nisem mogla prav spomniti. Nekako lahko odgovorim na to vprašanje šele zdaj, ko gledam na vse skupaj z neke časovne distance.

Jaz sem svoje novonastalo starševstvo doživljala v specifičnih, čeprav verjetno ne tako redkih razmerah. Na takratni (t.j. sedanji) naslov sem se namreč priselila malo več kot dva meseca pred porodom (ki je bil slučajno na dan, ko je prvič po zelo dolgem času malo deževalo), ob dosmrtni zavezi k življenjskemu partnerju, priimku in veroizpovedi, sveža z (upam da ne dosmrtno) nedokončanim faksom in brez službe. Brez rednih finančnih prilivov in lastnega prevoznega sredstva. V kraju, kjer lahko peš dosežeš dve do tri gostilne in je to bolj ali manj to od ponudbe družabnega življenja. Bilo je izjemno vroče poletje, bregovi Kolpe so bili tako oblegani, da bi lahko ob dveh popoldne zaprli kopališča z otmjenim štrikom kot to naredijo v filmih pred najbolj zasedenim klubom ta hip. A velikega premikajočega trebuha ne pelješ v veliko gužvo na 40°C v družbi izrazito nenosečih kolegic, ne glede na to, kako rada si v njihovi družbi.

Tako so meseci sedenja v ohlajeni hiši (in, da bomo skrajno umazano iskreni, igranja prastarih računalniških iger), pustili posledice na mojem psihičnem in fizičnem stanju do te mere, da sem se po nekaj mesecih takega življenja resno vprašala, kaj bom storila, da se mi ne zmeša od dolgčasa ali se ne spremenim v velikansko nepremično gmoto adipoznega tkiva, ki se potresava še 90 minut po tem, ko jo dregneš s palico. Z varne razdalje.

FIZIČNA DEJAVNOST

Mine nekaj mesecev. Bolj ali manj se sestaviš skupaj, tvoj čisto novi otrok pa se začne obnašati po predvidljivih ritmih. Če je podoben mojima dvema, v nekem obdobju spi enkrat dopoldne in dvakrat popoldne. Moj dopoldanski čas s prvim spečim otrokom je potekal v sedečem položaju nekje na internetu v družbi mam z otroki iste starosti ob spraševanju, kaj točno naj bi zdaj počela. Velikokrat tudi ob spraševanju, kdaj se mi bo zazdelo, da mojemu otroku ni čisto vseeno, ali z njim kaj počnem ali ne.

To daljše posedanje je imelo za moje na novo sestavljeno telo pričakovane posledice in kaj kmalu sem ugotovila, da me sprehod po stopnicah v zgornje nadstropje sramotno preveč utrudi in da to pri triindvajsetih ne more biti prav dobro. Fejsbuške so-mame so mi na ta aspekt življenja pokazale čisto nov pogled, in sicer, da ne rabiš biti profesionalni športnik, čudak ali bolezensko pretežek, da bi se želel sam doma spraviti v formo, in da je ogromno načinov, da to tudi storiš. Logično, a takrat se mi je to zdelo nekaj popolnoma revolucionarnega.

Tako sem si slabe pol ure tistega časa, ko je moj otrok spal, rezervirala za izpuščanje duše ob videih z vadbo, ki bi jo še kakšno leto pred tem v nejevernem smehu zavračala, češ, saj tega ne moreš izpeljati, če nisi Superman, Iron man, Jane Fonda ali kateri drugi superjunak. Mislim, da me je samo dejstvo, da je ostalim so-mamam nekako uspevalo, peljalo naprej. Ostalo je zgodovina. Taista (ali pa katera druga) vadba je postala del mojega vsakdana že od takrat naprej. Srednješolska profesorica športne vzgoje najbrž ne bi verjela, da gre za isto osebo, prej, da gre za kakšno napako v Matrici.

Mislim, da je to novo sestavljenje telesa in spraševanje, kaj zavrabca naj bi počela v tem breztežnostnem času, ki naj bi ga namenila sebi in svojemu rastočemu dojenčku, odličen izgovor, da se začneš malo bolj intenzivno ukvarjati s svojim telesom. Še posebej, če si ga iz tega vidika do tedaj zanemarjala. Če nič drugega, je skrb za dojenčka fizično naporna reč. Prisiljen si stremeti k temu, da, če ti je dojenček odnesel kratkoročni spomin, lahko vsaj fizično nekako zvoziš skozi dan (in noč).

Zanimivo je, da ko se začneš redno gibati in opažati na svojem telesu tudi rezultate te odločitve (skoraj sem napisala »tega trpljenja«, a bi to izničilo moj dober namen), začneš malo bolj razmišljati tudi o svoji prehrani. Da bi se morda več dalo doseči, če bi pojedla kak kos kruha manj (ah, kruh, s katerim imam vse življenje viharen love-hate odnos), namesto njega pa kakšen, ne vem, brokoli ali koren.

Kar je iztočnica za naslednjo priložnost.

UVAJANJE GOSTE HRANE ali OSNOVNI TEČAJ KUHANJA ZA KULINARIČNO NESPOSOBNE

Ko tvoj novi dojenček dočaka 4 mesece starosti (vsaj leta 2013 je bilo tako, glede na trende se je to najbrž do zdaj že šestkrat spremenilo), naj bi mu začel ponujati nekaj nemlečnega. Ojej, njegova hrana se bo nehala pripravljati sama.

Tu sem se znašla pred novim mejnikom.

Jaz, katere sitost ali lačnost ni bila nikoli odvisna od tega, ali si bom sama sposobna pripraviti kaj užitnega, naj bi zdaj poskrbela za preživetje nekoga drugega, in to zgolj in samo s svojimi pretežno neobstoječimi kuharskimi sposobnostmi???

Okej, dihaj, sploh ni tako komplicirano. Hvalabogu začenjaš z zelo zelo majhnimi korakci.

Vzameš kos neke vodene zelenjave, ga opereš, olupiš, ga razkuhaš do neprepoznavnosti, zmečkaš in postrežeš. Če otrok jé ali ne, je odvisno samo od njega samega, ne od tvojih kuharskih (ne)sposobnosti. Zelo veliko časa imaš, da se po korakih naučiš, kaj in kako se skuha, prepraži, speče, s tem, kako je izgleda, pa se itak še ne rabiš ukvarjati.

Ker mali dojenček od začetka ni velik porabnik hrane, je bil znaten del moje diete sestavljen iz ostankov taistih razkuhanih, nesoljenih in vodenih kosov zelenjave. Na svoje lastno presenečenje sem odkrila, da so mi všeč. Tudi brez soli, masti in podobnih dobrot.

Zato danes, ko so se moje kuharske sposobnosti razvile do te mere, da bi si celo upala koga povabiti na kosilo brez, da doživim napad panike in naročam pico, še vedno raje kuham z malo soli in čim manj dodatki in želim, da moja otroka vesta, kakšen okus ima zelenjava, preden jo zamečeš z vegeto.

Pa da ne bo kdo mislil, da sem en a tistih čarobnih vil, katerih otroci imajo radi zelenjavo. Tudi, če jo vztrajno kuham, njima vztrajno ni všeč, če ni res dobro zakamuflirana v omako za makarone. A vsaj na dolgi rok upam, da bo imel moj vzgled nekoč kakšno posledico.

STVARI, NA KATERE DO ZDAJ NISI IMELA ČASA POMISLITI

Skrb za dojenčka ti lahko hitro skisa možgane. Sploh v začetku je tako zelo odvisen od tebe, da si fizično priklopljena nanj (tudi dobesedno, a ne). In čeprav je lepo gledati svojega mehkega malega dojenčka, pride tudi čas, ko se ga nagledaš. Po tolikem in tolikem času nošenja na rokah, ko ima krče, ko ne more zaspati ali ko hoče enostavno biti pri tebi, pride moment, ko si hočeš raje enostavno prižgati televizijo. Ne glede na vso ljubezen, ki jo imaš do tega malega bitja, ga z bolečim križem, rokami, nogami, žejna, lačna, zaprta, ne moreš več zaljubljeno gledati.

Na srečo imaš nekje blizu po vsej verjetnosti tudi pametni telefon. In z njim na dosegu roke ves svet na internetu. Milijavžent blogov, pa ne samo takih mama vrste, ki jih lahko prebereš, štrilijon produktivnih pinterestnikov in tisoče koristnih aplikacij. Pri svojem drugem dojenčku sem izbrisala igre z računalnika in razmislila, ali lahko, če že dve uri vsak večer preživim v sprehajanju po dnevni sobi, na tak instant način preko telefona naredim kaj, da bom mogoče po preteku predpisane porodniške kaj bolj koristna človeštvu in odkrila nov svet z aplikacijo Duolingo (hvalabogu, tudi v slovenščini je na voljo aplikacija Qlango, nekaj zelo podobnega, če si v angleščini manj doma). Tudi do spletne strani (pa obstaja tudi v obliki aplikacije) Udemy sem prišla. Stran ponuja res dodelane tečaje (proti plačilu, ampak dovolj ugodno) iz česarkoli si zamisliš. Od Razvijanja spletnih strani do Samozavestnega plesa v diskaču za moške (brez šale, čeprav ga nisem preizkusila).

… IN VSE, KAR SE ZGODI SAMO OD SEBE

Najboljši pa je tisti razvoj, ki se zgodi brez truda in načrtovanja. Ob preživetju prvega leta z otrokom (in vseh nadaljnjih) se neizogibno razviješ kot oseba. Razviješ jeklene živce in nežen glas ter sposobnost, da oboje uporabljaš. Sposobnost, da si tiho, ko se ti zdi, da nekdo nečesa ne dela, kot si si zamislila. In da to vseeno opazuješ, brez, da bi se vpletala. Četudi rezultat ni hvalevreden, pohvališ trud. Postaneš mojster v postavljanju prioritet in nadzorovanju časa. Ne, da bi se zavedala, postaneš sto na uro disciplinirana. Naučiš se sprejeti, da se mora na poti od začetka do konca zgoditi še sto drugih nepredvidenih stvari, tako med početjem nečesa vsakdanjega, kot v življenju.