“Povej mi po pravici, sem debela?”

Obstaja eno, samo eno vprašanje na tem svetu, ki ga ženske postavljamo moškim in s katerim si moški lahko skoplje jamo za prezgodnji grob. S tem vprašanjem je treba biti sila previden. Predvsem komu ga postaviš in kakšen odgovor želiš. Ne poznam ženske, ki si na to vprašanje želi iskrenega odgovora s strani nasprotnega spola. To je enkrat ena.

Jaz imam svoje merske enote. Svoje kilograme merim po kavbojkah. Starih kavbojkah.
Te so mi bile prav, ko sem prišla iz dvomesečnega poletnega dela v Šibeniku. 11 let nazaj. Ok, jih dobim čez gležnje. Tudi nekaj.
Te sem nosila na faxu. Te pogojno spravim do kolen. Tiste sem nosila pred prvim porodom. Dobim jih do riti, bognedaj, da se prepognem. Bodo počile okrog in okrog stegen. Ampak to je zato, ker so bile od takrat že tolikokrat pošite, da so se v resnici skrčile za vsaj eno številko (beri: za najmanj pet dodatnih kil). Ali pa so jih palčki čez noč skupaj vzeli.

Na tehtnico ne stopim. Ni šans. Vse odkar kavbojk iz Šibenika ne dobim čez kolena.

Jaz se vsak dan odpovedujem hrani. Sem tista sirote, ki preveč rada je in se jo prime takoj, ko pogleda krožnik pred sabo. Pa kaj krožnik, komaj da se lahko dotaknem kuhalnice. Para med kuhanjem se zažre v vsako poro mojega telesa in me napihne kot žabo. Me razumeš?
Običajno mi rata tam do poldneva. Šlepam se s kavo. Veliko kave. Popoldan pa se pridružim obsedenemu stanju naročanja hrane iz hladilnika in omedlevanju od lakote. Potem je do večera mir. Trepljam se po ramenih in sem strašno ponosna sama nase. Vse dokler ne pride čas za večerjo in moram otrokom pripraviti hrano. Spet. Z velikim veseljem se jima pridružim pri mizi. Saj bom samo en pajs. Dokler skoraj ne prigrizem v klet.

Potem pa zjutraj ponovi vajo. Kavbojke iz Šibenika gredo samo čez gležnje. To so eni prekleti Belokranjski geni, vam rečem!

Ne se spuščat vame, koliko kilogramov imam. Jaz bi jih rada imela veliko manj!

In težim njemu. Ker je itak on kriv za vse. Za lakoto na svetu. Vse vojne. Kriv si je pa popolnoma sam. Ker na vprašanje: »Se ti zdim debela?« odgovarja vedno bolj iskreno.
Najprej, da se mu zdim krasna. Klinc, pa krasna. »A se ti zdi moja rit velika?«
»Ne, zdi se mi glih prav!«
»Glih prav, glih prav, to govoriš samo zato, ker sem tvoja žena!«

Potem se nekaj časa kujam in spet začnem:
» Ti, a veš, zakaj mi pa ne rečeš., da sem debela, mogoče me bo pa to motiviralo, da bi šla teč?«
Me samo pogleda in zavije z očmi:«Nisem jaz Raymond, na to finto me pa ne boš dobila!«

Najhuje je po kakih žurerskih vikendih. Pri meni so te žurerski vikendi - delavni vikendi. V nedeljo zjutraj po sobotni degustaciji prisegam na vse svetnike, dajem častne Titove, da v ponedeljek pa res začnem.
Zdravo jest, manj kave. Ob večerih namesto špricerja pit vodo…
Tako je bilo včeraj. Sem mu najedala, se sama sebi strašno smilila. Pa o tem, kako so ene obsedene s svojo postavo in ful trenirajo, zagotovo nimajo v življenju pod milim nebom kaj za početi. So brez prijateljev, partnerjev, otrok… Reve pa take.

Takrat pa me pogleda:»Pa saj lahko ob večerih začneš hodit v fitnes. Ali pa telovadi doma…«
»Aha, saj sem vedela! Ti ves čas misliš, da sem debela! To je dokaz! Lažnivec potuhnjeni! Jaz že ne bom hodila v fitnes! Že zadnjih pet let na zdravniških pregledih lažem, da ne morem na vago, ker me noga boli. In imam ful težke šraufe v roki.«

V glavnem, danes sem cel dan kuhala neke zelene zadeve, se utapljala v kumaricah in bučkah, od ohrovta mi gre že na bruhanje. Nisem pa niti pipnila mojega ljubega vina in niti pogledala nisem kruha.

Klinc, pa tak lajf, vam rečem. Vsi so šli na špricer, jaz pa tu sedim in pretapljam svoje kile v blog.

Fak, pa ful sem lačna… tole tipkanje… ziher skuri za en kozarec vina, mar ne?