Občasno sem realističen človek, ki se zaveda svojih omejitev, zato sem za teden dni trajajoč dopust v apartmaju brez pralnega stroja vendar kupila paket "plastičnih" plenic.

Prvi dan se je odločitev zdela še kako pravilna. Apartma stoji tik nad reko v gorski dolini, ki dobi tudi na jasen dan 25% manj sončnega obsevanja kot naša obkolpska ravnica. Bonus, dan našega prihoda je bil pretežno deževen.

Otrok 3 ni nič pretresen, če mu nadenem plenico, ki se po uporabi vrže v smeti. Prvo noč smo prebili brez težav, tudi spali smo normalno.

Pretres se je zgodil zjutraj, ko sem ugotovila, da se je tekom noči Otrok 3 pokakcal.

[Opomba: Eno leto stari otroci, ki so že pretežno na gosti hrani, se ne več samo "pokakcajo", ampak se realno nekaj drugega. Plenica za enkratno uporabo ni imela možnosti.]

Tako sem prvo jutro namesto (kot običajno) plenice prala zgornji in spodnji del pižame, previjalno podlogo in Otroka 3 celega.

Z možem sva po odločno prezgodnjem zajtrku pobasala Otroke in jih odpeljala spoznavat svet in domovino. Otrok 3 se je nosil v nosilki na hrbtu, kar je bilo za plenico za enkratno uporabo spet preveč stresno.

Tako sem ob prihodu z izleta dala sušit hlače in bodi. Vse našteto sem s pesimističnimi občutki obesila na balkon skoraj neposredno nad rečno strugo.

Vreme se je usmililo moje sirote in med našim pohajanjem je sonce posušilo vsaj pižamo.

Še dobro, saj ugotavljam, da sem vzela za Otroka 3 s sabo odločno premalo oblek. Zase pa tipično enkrat preveč.

Vsem, ki vas je morda zasrkbelo zame, zagotavljam, da na dopustu kljub napisanemu ne kar naprej samo perem, a o naših dogodivščinah na turističnih bonih kdaj drugič.