Praznična pojedina

Mesec december je mesec hrane. Mesec nobel hrane, take presrane, ki jo gledaš pri Ramseyu in poslušaš o njej od kolegov, ki si privoščijo 5-hodni meni pri JB-ju ali pri Roševki. Sanja svinja kukuruz. Jaz imam decembra od vsega tega samo meni. Ni ne po JB-jevih standardih, niti ni 5-hodni. Vem pa, da če mislim ta mesec koga povabiti v obiske, da bo poleg predjedi na mizi morala biti še kakšna od n–jedi.

Nekdo, ki misli da zna kuhati in da se bi lahko prijavil v naslednjo sezono MasterChefa, ni spekel še niti filane kokoši. Simona, začne se pri osnovah. Ti bi poširala jajčka in jih zlagala v beneditski zajtrk, delala ganache in se šla peteršiljeve penice, a v življenju nisi še hladni kokoši pod prsa porinila tiste domače kruhove file. Aha, se pravi prvo je treba narediti filo. Potem, da se izogneš dvorišču polnemu krvi, ko bi teoretično tisto ubogo kuro pol ure s pipcem v roki lovila po dvorišču, kupimo lepo oskubljeno kokoš. Globok pekač imam, pečico imam, lahko začnem. Na srečo je moja pečica pametnejša od mene in mi že ponudi program za peko kokoške s hrustljavo zapečeno kožo, tako da se vsaj s temi matematičnimi matrikami in integrali ne rabim ukvarjati, ko bi računala čas peke glede na kilažo nafilanega belega mesa. Sicer se bojim, da bi znale te moje predjedi, nadjedi, pojedi in vse kar sodi zraven, kljub mrtvemu stanju imeti okus, kot bi še živo skočilo v pečico.

Sicer pa, prvo se je treba lotiti hladne predjedi. Kaj je enostavnejše od tega, da v Sparu kupiš tatarski biftek, na kruh namalaš rezino masla in porineš na mizo pred goste. Moji gostinsko podučeni sodelavci se sedaj verjetno zgražajo nad mojim perfekcionizmom, vendar obstaja še plan B. Povabim njih in oni pripravijo večerjo. Jaz spečem kruh, poskrbim za hladno( nad 40% alkohola) pijačo, primerno ohlajeno rujno kapljico in dva litra vode iz pipe.

Ko smo že pri kruhu, ne vem kaj je obsedlo našo ljubo Slovenijo ampak zadnje čase je v modi stari novi kruh. Na Instagramu so objave srčkanih otrok že zdavnaj iz mode. Tudi make up ni več popularen. Pozabi tiste debele obrvi in mavrične veke. Zadnji hit IG so popolne fotografije rož, klasja, zvezdic in čebelic na kruhu. Aha, na kruhu. Na rogljičkih. In potici. Klančnikova se je preselila v Belo krajino in zagnala revolucijo za oživitev peke kruha. Vsem se je gladko odpeljalo. Vključno z mano.

Sicer sem zmeraj rahlo dvomila v svoje bralno razumevanje in bila ponosna na hitrostno branje po diagonali, a pri peki ni zajebancije. Zato sem si vzela čas, marker in zvezek za zapiske. Vse sem naštudirala. Kolegice, predvsem tisto Klančnikovo sem gnjavila z glutenskimi mrežami, divjimi kvasovkami in košarami za vzhajanje kruha. Šest dni sem tehtala, zalivala, mešala in gledala, kako se mehurči moj domač kvas. Sedmi dan…pazi, sedmi dan ni bilo nič! Ponovi vajo, gremo od začetka. Na srečo sem dobila kozarček tega že vzrejenega divjega kvasa, da sem lahko končno začela. Pa sem zamesila testo. Ga gnetla. Prelagala. Zlagala po tretjinah. Ga pustila počivati. Vsakih deset minut sem ga gnetla in potem naslednji deset minut ribala testo z rok. Za nohti sem imela toliko testa, da bi lahko z njim nahranila malo afriško vas. Potem sem ga dala vzhajati in zaprepadena ugotovila, da ga moram dati še v hladilnik čez noč! Kako naj ga zjutraj spečem, če moram najprej pečico 45 minut greti na 270 stopinjah? Naj kličem, da sem zbolela? Da sem se nalezla kvasovke? Da me je pokončal hudobec gluten?

Nema ništa, za eno uro sem ga dala v hladilnik in hop v pečico. Ne pozabimo, da sem za hrustljavo skorjo dala v majhen pekač pod velikim pekačem nekaj kock ledu. Vse zaman. Po eni uri peke je podplat ostal podplat. Z lepo zapečeno skorjo in zbito sredico.

Tako je bilo prvič. Ampak ponovi vajo in v 23. poskusu je bil že precej užiten. Zato moram v teh dneh zavihati rokave in ponovno vdahniti življenje svojemu divjemu kvasu, saj nima več veliko časa za vajo. Če se hočem izvleči brez pečene kokoši, je domač pečen kruh najmanj, kar lahko ponudim kot kulinarični decembrski presežek.

Če hočem svoje goste ta mesec vsaj enkrat pričakati v žametu in perlah okoli vratu, stavim na vaju, Aleks in Pero, da k mojemu hrustavljemu kruhu prinesete najmanj Sparov tatarski biftek.

Pa dober tek temu veselemu in debelemu mescu!