Pred nosom ... (100)

Žvižganje in molotovke…

Vsi poznamo zguljeno krilatico, da umetnost posnema življenje. Manj je znana nasprotna: da življenje včasih posnema umetnost. Glede na dejstvo, da sta obe polji popolnoma prepleteni, da enega brez drugega ni, je to seveda neizbežno. Ko je pred nekaj dnevi po vsej državi kot blisk zakrožila novica o grozljivem napadu z molotovko, katerega žrtev je bila družina znane učiteljice, aktivistke in lokalne političarke, se je verjetno večina Belokranjcev spraševala, če ne gre za kakšen filmski napovednik. Nisem ravno ljubitelj trilerjev, se pravi filmov, v katerih v napetih situacijah spremljamo junaka, ki se poskuša izogniti takšni ali drugačni grozljivi usodi, ki mu preti, zato me je novica, da je šlo za pravi triler, ki se torej ni odvijal na filmskem platnu, še toliko bolj pretresla. Še posebej zato, ker oba 'glavna igralca' dobro poznam in ju cenim. Tudi po nekaj dnevih še nisem dobro dojel resnosti situacije, v kateri sta se znašla. In se na srečo, po zaslugi hitrega in hladnokrvnega odziva, prav po filmsko rešila.

Po našem mestecu že dalj časa krožijo zgodbe o grožnjah in pritiskih, ki so jih deležni nekateri posamezniki, ki se javno izpostavljajo, ki postavljajo neprijetna vprašanja in opozarjajo na nerešene probleme. Nekatere grožnje so zavite v leporečenje in 'dobronamerne' nasvete, nekatere pa so že na meji, ko bi jih lahko uporabil kak scenarist. Seveda ni to nič neobičajnega: tisti, ki so pripravljeni povedati zatajevano resnico ali razkriti goljufije, so bili od nekdaj tarča srditih napadov in diskvalifikacij. Tisti, ki jih resnica ogroža, z vsemi topovi tolčejo po posameznikih, ki se drznejo upreti. Zoper njih se včasih zažene cel sistem, seveda z izgovorom, da so recimo izdajali državne skrivnosti ali ogrožali javni interes. Zgodbi ustanovitelja Wikileaksa in Snowdena verjetno vsi poznamo, saj gre za posameznika, katerih dejanja so zatresla cel svet. A tudi pri nas imamo nekaj 'žvižgačev', ki so bili za razkritje nepravilnosti, ki so jih razkrili, pripravljeni veliko tvegati. Del družbe njihova dejanja podpira, del jim nasprotuje, ločnica med obema taboroma se pač vedno vzpostavi po logiki plemenskih ali političnih delitev.

Besede, ki izrekajo resnico ali razkrivajo nepravilnosti ali nečednosti imajo veliko težo. Ko sem bil še študent, se bil nekoč priča zanimivi prigodi, ki to plastično ponazarja. Na podiplomski študij, na 'specialko', je prišel simpatičen dečko iz ene izmed bivših južnih bratskih republik. Zelo dobro se je ujel v našo družbo. Veliko smo ga biksali: po večernem aktu na pivo ali dva v neizbežnega Lovca, lokal, ki je bil streljaj od Akademije, kak večer ali dva na teden pa sta bila tudi bolj ekscesna. Pač, študentski vsakdan. Na eni izmed zabav, mislim, da se je odvijala v prostorih za grafiko, je nekdo možakarju v sproščenem ozračju smeha in veselja, tako mimogrede, ko mu je nekaj za hec očital, dodal še folklorno frazo 'j… ti mater'. Tipu se je v trenutku odpeljalo. Obraz se mu je zmračil, zavpil je, 'Kaj ti o moji materi!?' Smo ga morali kar močno prijeti, da ni planil v kolega, ki je osuplo in v šoku gledal, kaj se dogaja. Razjarjenega užaljenca smo komaj pomirili in mu le dopovedali, da pri nas to, zanj nesprejemljivo žaljivko, izgovarjamo kot nekakšno mašilo v pogovoru. Seveda se je kmalu tudi on privadil tej folklori. Ta anekdota lepo kaže, kako besede zasekajo, ko udarijo v občutljive teme. Pa je šlo zgolj za nesporazum dveh kultur. Če pa besede udarijo po žepu ali liku, če jih naslovnik razume kot grožnjo svojemu ugledu ali premoženju, ne glede na to, ali ju je pridobil legitimno ali 'pod mizo', takrat utegnejo biti reakcije mnogo hujše.

Komentarji, ki so zakrožili po objavi skopih informacij o tej naši grozljivki, so v glavnem izražali sočutno podporo žrtvam napada, veliko je bilo tudi ogorčenja in celo jeze. Namigovali so o političnih povezavah, ozadjih in morebitnih naročnikih tega grozljivega dogodka. Seveda je bilo pa tudi nekaj pacientov, ki so pisali, da si je ženska pač sama kriva, ker se vtika v zadeve, ki se je domnevno ne tičejo. Pojavile so se pa tudi govorice, ki pričajo, da imajo nekateri resne težave s percepcijo stvarnosti: da ta napad sploh ni bil nekaj 'posebnega', da je nekdo žrtvi pač hotel zgolj malo prestrašiti. Seveda: z orožjem, s katerim so med drugo vojno uspešno uničevali celo tanke, pa res ne moreš golorokemu človeku povzročiti nobene škode!? Takšnim genijem obisk pri kakšnem specialistu gotovo ne bi škodil …

Družbena polarizacija in izključevanje se v zadnjih letih dejansko stopnjujeta. Padajo vse težje besede, tu in tam se zgodi, da kdo malce zameša fikcijo in stvarnost in ga te besede zapeljejo v dejanja, za katera bi bilo bolje, da bi jih gledali zgolj na filmskem platnu ali prebirali v knjigah.

Ta zgodba ni edina, ki se je v zadnjem času odvila v našem kraju in bi si zaslužila pozornost, seveda ne umetniških ustvarjalcev, ampak predvsem tistih, ki so sami prevzeli odgovornost za spodbujanje in vzdrževanje miroljubnega sožitje vseh nas. Upajmo, da so razumeli, kaj je na tehtnici.

Slika: Gani Llalloshi, iz cikla 'Nostalgie', 2012, akril na juti, 200 x 300 cm.

Gani Llalloshi je bil rojen leta 1965 v Prištini (Kosovo). Po končani Akademiji za likovno umetnost v Prištini, kjer je na oddelku za slikarstvo pri prof. Nysret Salihamenxhiqi diplomiral leta 1989, je na Ljubljanski Akademiji za likovno umetnost leta 1991 zaključil še slikarsko specialko pri prof. Andreju Jemcu ter leta 1993 grafično specialko pri prof. Lojzetu Logarju. Kot štipendist DAAD je v letih 1997/98 študiral na HDK v Berlinu. Od leta 1989 član SHAK(društvo Kosovskih Umetnikov), od leta 1990 pa je član ZDSLU. Živi in dela v Piranu, Slovenija. Svoje delo redno predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah, doma in po svetu.