Tišina in ptičje petje

Ko smo se pred nekaj več kot desetimi leti iz bloka preselili v novo hišo, smo prvo jutro, ki se je odpiralo v topel julijski dan, spoznali, da nas bodo poslej zbujale ptice. Okno je bilo odprto in ker imam zelo tenak spanec, so me nadebudni pevci zbudili ob prvih sončnih žarkih, verjetno že ob petih. Okno sem odprl na stežaj in glasno zavpil: 'Tišina!' Ptiči so za nekaj sekund obmolknili, potem pa veselo nažigali naprej. To zabavno strategijo 'utišanja' občasno ponovim tudi sedaj, na sprehodih po okoliških gozdovih. Pevci se večinoma ne pustijo motiti. V sodobnih družbah, seveda tudi v naši, pa obstajajo 'pevci', na katere se tisti, ki jih domnevno ogroža njihovo petje, spravljajo z drugačnimi orodji, z drugačnimi motivi.

Že v starih civilizacijah je obstajalo pravilo, ki so se ga vsi v glavnem držali. Sla, ki je prinesel novice vladarju ali gospodarju, tudi če so bile slabe, naj ne bi imeli za krivca. Kdor se je znesel nad nedolžnim prenašalcem novic, je veljal za krutega in brezobzirnega človeka. Nemogoče je preveriti, ali je bilo tistih, ki so spoštovali nenapisano pravilo o nedotakljivosti posrednikov, več od tistih, ki ga niso. Zdi pa se, da je zaradi pridiha nemoralnosti, ki spremlja slednje, prvih bilo vseeno več. Instinktivno nam je vsem jasno, da posrednik, še posebej če ne zahteva nobenih posebnih ugodnosti zase, če torej res zgolj posreduje informacijo, ne more biti kriv za vsebino.

Nenaklonjenost do posrednikov novic, ki so svojo vlogo včasih plačali z glavo, se je kasneje, z razvojem medijev, pogosto zakrinkala v na videz sprejemljivo obtožbo o njihovi domnevni 'subjektivnosti' ali celo kakšni skriti agendi ali ozadju. Zadnja leta se je tudi pri nas udomačila označba 'fake-news', ki jo je sproduciral propagandni stroj bivšega ameriškega predsednika, njenega predhodnika pa najdemo v zlovešči sintagmi 'lügen presse', ki so jo radi ponavljali vrhovni nacist in njegova kamarila. Tega nevarnega stališča so se danes navzeli številni ljudje. Vse kar piše v časopisih ali na spletu, je po tej logiki lažnivo, nič ne drži, vse je zgolj manipulacija, s katero nas elita poskuša podrediti za svoje mračne cilje. V državah s krajšo demokratično tradicijo večina ljudi ne razume, kakšna je vloga medijev. Ne razumejo, da je vloga medijev ena ključnih za normalno funkcioniranje države in njenih ustanov. Nadzor, ki ga nad odgovornimi izvajajo pristojne institucije, bi brez pozornega medijskega očesa niti slučajno ne bil učinkovit, saj bi tisti, ki so prekršili pravila ali zakone, samo počakali, da nevihta mine, saj pritiska javnosti ne bi bilo. Zato veljajo mediji za 'četrto' vejo oblasti, nad katero oblastniki ali ostali mogočneži ne bi smeli imeti nadzora. Kadarkoli si država v imenu domnevne objektivnosti, 'uravnoteženosti', prizadeva vzpostaviti nadzor nad njimi, je to jasen znak, da se družba giblje v napačno smer. Gotovo je možno in celo verjetno, da so novinarji lahko pristranski, vendar bi vladajočim moralo biti jasno, da se z mediji ne morejo boriti na ta način, s pozicije moči, s pomočjo birokratskih prepovedi, groženj, pritiskov. Ta logika, ki jo opazujemo na nivoju države, v prestolnici, se žal širi tudi na periferijo. Tudi tukaj poslušamo floskule o škodljivosti medijev, celo njihovi odgovornosti za težave, ki se kažejo v javnih zavodih ali ustanovah, in, kar je še posebej sporno, se na medije izvajajo celo konkretni pritiski. Bi bilo res bolje, da nihče ne bi vedel, kaj se dogaja? Mislim, da nas bi moralo biti jasno, da se v tem primeru problemi ne bi razreševali in bi se jih zgolj pometalo pod preprogo.

Nedavno se je zaradi preudarnih sodnikov ugodno razrešila zadeva, ki je razburkala slovensko javnost. Dijaki, ki so protestirali za odprtje šol, so bili obtoženi, da kršijo predpise v zvezi z zbiranjem v času epidemije. Obtožbe so bile zavržene, velik del javnosti pomirjen. Mnogi pa smo nejeverno in seveda z naklonjenostjo sprejeli podporo, ki so jo upornim dijakom javno izkazovali njihovi učitelji in celo ravnatelj. V manjših krajih bi bila to verjetno prej izjema kot pravilo. Uporništvo in javna objava informacij se na podeželju najpogosteje 'nagrajujeta' s kaznimi ali moralističnim žuganjem, namenjenim potencialnim neposlušnežem, ki povzročajo 'zdrahe'. Na to škodljivo logiko v imenu 'pozitivnih zgodb' pristaja celo tisti del populacije, ki bi moral biti najbolj kritičen in brezkompromisen. Da se zdi to normalno lokalnim vplivnežem seveda ni nobeno presenečenje.

Če torej določen medij objavi kakšno informacijo, ki se nam ne zdi verodostojna, jo lahko in celo moramo sprejeti s skepso. A ta ne sme biti absolutna, apriorno neovrgljiva. Sprijazniti se moramo, da blagozvočno ptičje žvrgolenje, ki je tak balzam za našo dušo, občasno prekine tudi kakšno vreščanje. Prav je, da smo pozorni nanj…

Slika: Gani Llalloshi, iz cikla 'Walk with me', akril na platnu

Gani Llalloshi je bil rojen leta 1965 v Prištini (Kosovo). Po končani Akademiji za likovno umetnost v Prištini, kjer je na oddelku za slikarstvo pri prof. Nysret Salihamenxhiqidiplomiral leta 1989, je na Ljubljanski Akademiji za likovno umetnost leta 1991 zaključil še slikarsko specialko pri prof.Andreju Jemcu ter leta 1993 grafično specialko pri prof. Lojzetu Logarju. Kot štipendist DAAD je v letih 1997/98 študiral na HDK v Berlinu. Od leta 1989 član SHAK(društvo Kosovskih Umetnikov), od leta 1990 pa je član ZDSLU. Živi in dela v Piranu, Slovenija. Svoje delo redno predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah, doma in po svetu.