Pred nosom ... (103)

Uporništvo in bikoborba

Vsako pomlad, že vsaj petindvajset let zapored, preberem roman Menuet za kitaro, ki je po mnenju mnogih naš najboljši vojni roman, verjetno pa sodi tudi med najboljšo protivojno literaturo na svetu. To moje početje meji že na manijo, vendar me dogajanje v romanu vedno znova preseneti, opazim kak detajl, ki ga prej nisem ali znanega uzrem v novi luči. Vsekakor ga vsakič preberem skoraj na dušek, z užitkom. Kot bi šel pogledati kakšno dobro sliko, ki sem jo videl že stokrat. Avtor je seveda Vitomil Zupan, ena najspornejših oseb naše polpretekle zgodovine, boksar, popotnik, boem, po vojni politični zapornik, izjemen pisatelj, pesnik. Povezan je bil tudi z Belo krajino, saj je bil aktiven v zadnjem leto vojne na osvobojenem ozemlju, kjer je nastajala nova država. Pred nekaj leti sem v Semiču po neki prireditvi ogovoril njegovo prijateljico, pisateljico Ifigenijo Simonovič, ki je ponovila Zupanovo misel, ki smo jo lahko že prebrali: da kdor ni doživel prve pomladi v osvobojeni Beli krajini, ne ve kaj je lepota.

V razgretih in mestoma sovražno nastrojenih debatah ob dnevu upora, sta dogajanje v romanu in življenjska usoda avtorja zelo pripravni za razmislek o tej temi. Junak v romanu je od začetka vojne član OF, aktivno sodeluje v tveganih akcijah pridobivanja denarja in orožja za borce na terenu, potem pa odide v 'hosto'. V tej poti prepoznamo seveda tudi jasne avtobiografske poteze. Poleg sovražnika se mora tam soočati tudi s pritiski, ki jih nanj izvajajo partijski krogi. Kot samosvoj in neupogljiv človek liberalnih, skoraj anarhističnih načel, se ne le izmika tem 'sirenam', ampak si drzne glasno ugovarjati ali celo kritično napadati ljudi, ki so bili v partijskih krogih zelo visoko. Ne pristaja, da bi ga vključili v čredo tistih, ki strumno podpirajo zapovedano 'resnico' tudi takrat, ko je jasno razvidno, da ne 'stoji', da je laž. Prevelik cinik je v njem, da bi lahko pristal na takšno podrejanje skupnim idealom. A v eni zadevi je nedvoumno 'poslušen', podpira skupni cilj: uporu zoper zavojevalca. Tudi zato se mu uspe med vojno izmuzniti partijskim krempljem.

Letošnji praznik upora je zaznamoval predvsem mlačni govor predstavnika vlade, ki si ni upal izgovoriti besede 'partizani', zraven pa so svoje dodale številne izjave tistih, ki si vztrajno prizadevajo zmanjšati ali celo izničiti temeljni pomen tega dneva. Znova lahko beremo, kako je bila OF v resnici nekakšna kolaborantska organizacija, ki naj bi delovala proti zahodnim zaveznikom. Tu se moramo vprašati, zakaj je potem ustanovni sestanek 'protiimperialistične fronte' moral biti tajen? Zakaj ga torej niso organizirali na italijanski komandi, kjer bi kavico stregel razvpiti fašist Grazioli, pogačo pa trgal naš rojak, tedanji ljubljanski župan Adlešič? Zakaj so številni člani organizacije gnili ali umirali po zaporih ali taboriščih, med njimi tudi naš avtor romana? No, slab vtis predstavnikov naše vlade je popravila nemška veleposlanica, ki je na ta dan na razvpiti vili pod Rožnikom odkrila ploščo v spomin na organizacijo, ki se je uprla tudi Nemcem. Pri tem se je znova opravičila.

Seveda je v kritikah med in povojnega dogajanja veliko resnice, vendar obstaja skoraj jasno začrtana meja, onstran katere bodo 'kritiki' zelo težko segli. Določenih vrednot, ki se kažejo v dediščini in 'folklori' upora zoper okupatorja, se ne bo dalo 'prevrednotiti', saj ne sodijo v polje ideologije ampak občečloveških instinktov. Upreti se tistemu, ki vdre v tvoj prostor, to nam zveni nekako 'naravno'. Če bi recimo v našo hišo vdrli neznanci, jo zasedli, iz nas poskušali narediti služabnike, ki bi morali obdelovati lastni vrt, pridelke bi izrabljali oni, za nameček pa bi nam poleg lastnine odvzeli še kakega otroka, bi le težko našli človeka, ki bi v takšni situaciji tem ljudem vdano stregel z nasmeškom, svoje družinske člane, ki bi se temu poskušali upreti, pa naznanjal in ogrozil njihova življenja. In to razglašal kot vrednoto. Čeprav lahko razumemo defetizem ali pasivnost v takšnih situacijah, sta upor ali vsaj protest skoraj samodejna, v gene zapisana reakcija. Gotovo so bile vojne razmere bistveno bolj kompleksne, vendar v temelju primerjava po mojem drži: instinktivno smo naklonjeni samomorilskemu uporu, ki so ga zoper perzijske zavojevalce v bitki pri Termopilah izvedli stari Grki, Efialtesa, ki je svoje sonarodnjake izdal in jih s tem pogubil, pa nimamo za vzornika. Seveda niso bili vsi tisti, ki se niso pridružili pozivu OF k uporu že kar izdajalci. To je nesmiselna in škodljiva teza, vendar je nesmiselna in škodljiva tudi teza, ki jo danes razširjajo nasprotniki praznika, ki ga časti veliko Slovencev. Če slednji stoično prenašamo državne praznike, ob katerih se sicer ne počutimo neposredno nagovorjene, pa jim vendarle priznavamo kak pozitiven aspekt, bi se morala nasprotna stran obnašati podobno. Pravzaprav bi morala celotna politična elita državljanom nedvoumno čestitati. S tem bi samo pridobila.

Prej ali slej se bomo morali sprijazniti, da apriorno demoniziranje tistih, ki so držali fige v žepu, hkrati pa poljubljali okupatorjevo roko, ni smiselno ali celo zaželeno. Nekateri so to počeli zaradi strahu, nekateri zaradi koristoljubja, nekateri zaradi iskrenega prepričanja. Antikomunistov in antisemitov tudi takrat ni manjkalo. Vseh ne smemo metati v isti koš, a si moramo hkrati priznati, da nam takšni, ne glede na motiv, ki jih je vodil, ne morejo biti zgled, tako kot nam je lahko junak Zupanovega romana. Brez njega in vseh ostalih, ki jih slavi ta praznik, bi leta 1991 mirno pristali, da bi nam vladal Miloševič.

Omalovaževanje, ki ga izkazuje del politike, se na drugi strani zrcali v nepremišljenih potezah, kot je bila nedavni primer 'kurirke', ki naj bi turiste vodila po znamenitostih Bele krajine. Ne glede na to, če se avtorji tega projekta zavedajo ali ne, gre za mahanje biku z rdečo krpo. Vsebin, o katerih se tako vroče razpravlja in ki tako razdvajajo ljudi, ne smemo vleči na plano povsod in ob vsaki priložnosti. Drugače bo spet bikoborba…

Slika: Gani Llalloshi, Optimisti, 2019, akril na juti, 90 x 300 cm.

Gani Llalloshi je bil rojen leta 1965 v Prištini (Kosovo). Po končani Akademiji za likovno umetnost v Prištini, kjer je na oddelku za slikarstvo pri prof. Nysret Salihamenxhiqi diplomiral leta 1989, je na Ljubljanski Akademiji za likovno umetnost leta 1991 zaključil še slikarsko specialko pri prof. Andreju Jemcu ter leta 1993 grafično specialko pri prof. Lojzetu Logarju. Kot štipendist DAAD je v letih 1997/98 študiral na HDK v Berlinu. Od leta 1989 član SHAK(društvo Kosovskih Umetnikov), od leta 1990 pa je član ZDSLU. Živi in dela v Piranu, Slovenija. Svoje delo redno predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah, doma in po svetu.