Na vsebino

Pred nosom ... (109)

Živina...

Življenje v hiši ali celo na vasi ti omogoča, da v svoja bivališča mnogo preprosteje vključiš podnajemnike, ki sicer nič ne plačujejo za usluge, celo dodatne stroške imaš z njimi, a imaš hkrati z njimi tudi veliko veselja.

Govorim seveda o pernatih, dlakavih ali celo ‘luskastih’ prijateljih. Naklonjenost do živali oz. hišnih ljubljenčkov sem gotovo pobral od doma, kjer smo v različnih obdobjih imeli ne le mačke, ampak tudi polha, kanarčka, ježa in celo pajke. Ko smo se pred dvanajstimi leti z družino preselili v novo hišo, smo si kmalu priskrbeli dve muci. Za vsako punco eno. Koliko navdušenja je bilo v zraku, koliko smeha ... Ker živimo ob robu gozda, je okrog in včasih celo v hiši pogosto zelo živo. Tu in tam nas obišče jež in si postreže z briketi, ki so namenjeni mačkam, na vrtu je gotovo nekje veliki gož Ferdo, ki sem ga sicer do sedaj videl le dvakrat, vendar odsotnost voluharjev priča, da je nekje v bližini, nekajkrat pa smo našli, na veliko veselje mlajše hčerke in grozo Goge, tudi njegove potomce. Na podstrešju smo že imeli kuno, ki sem jo komaj pregnal (uporabil sem internetni nasvet in na podstrešju pustil prižgan radio s klasično glasbo), nedavno pa sem med brkljanjem po vrtu, na nekaj metrih oddaljenosti, presenetil šakala, ki jo je jadrno ucvrl, ko sem ga glasno vprašal, kaj počne tukaj. V hipu se mi je tudi razjasnilo, zakaj je oklica našega kompostnika vedno razmetana in nastlana z ostanki hrane in so bili torej moji očitki o malomarnosti hčerkama neutemeljeni.

Naše mačke, ki se jih je v teh letih zvrstilo že precej - o tragičnih prigodah povezanih predvsem z avtomobili pričajo grobki na robu parcele -, trenutno jih imamo pet, še nekaj pa jih je redno na malici, so seveda člani družine. Čeprav ne živijo v hiši, stanujejo v mojem ateljeju, so prva živa bitja, za katere moramo poskrbeti vsako jutro. Moja živina. Glasno opozarjajo in zahtevajo običajni jutranji obrok, se mi zapletajo med noge, ko brodim med njihovimi dlakavimi, toplimi telesi do ateljeja, kjer imajo tudi jedilnico. Kot vsi skrbniki mačk vem, kako stresno zna biti to početje. Njihova izbirčnost je včasih prav nadležna. Nekoč sem pri prijatelju Philu dobil kilogram vrhunskih briketov, ki sem jih potem naslednje jutro zmagoslavno natresel v posodice. Najstarejši maček, ‘poglavar’, je previdno pristopil, malo povohal in že mislil oditi, ko mi je ušla glasna, jezna kletvica. Spogledala sva se, obrnil se je in šel nazaj k posodicam in je začelo glasno hrustljati. Ker vem, da nas mačke ne dojemajo kot svoje gospodarje, ampak bolj služabnike, si njegove geste ne znam razlagati drugače, kot da je presodil, da me mora malo umiriti, podkupiti. Za ljubi mir. Čisto človeška reakcija.

Mačja lovska vnema je vsem znana. V ateljeju pogosto pospravljam nesrečna mišja trupelca, včasih ostane za pojedino le nekaj črevesc, v grozo pa me spravlja njihov uspeh pri lovu na ptice, ki jih je okrog hiše posebej pozimi, ko jih hranimo, vedno mnogo. Iz njihovih neusmiljenih gobčkov sem jih rešil kar nekaj. Navkljub temu zverinskemu početju se nanje navežemo, kot one na nas. Dve, ki sestavljajo našo ‘čredo’, sem recimo našel zavrženi ob cesti, ju prinesel domov in na vztrajno moledovanje nekaterih članov družine smo ju tudi obdržali. Srečka, ki je ime dobil zato, ker smo mu v zadnjem trenutku rešili življenje, saj je imel hudo poškodbo tačke in Lizo, ki me je z mijavkanjem ustavila na sprehodu in sem jo nosil več kot kilometer do doma, ona pa se mi je med tem simpatično prilizovala. Oba jasno in pogosto izkazujeta hvaležnost in naklonjenost, ni nemogoče, da se še vedno spomnita, kdo ju je rešil. Ko sta seveda razpoložena za to. Mačka ni pes in simpatija, ki jo izraža, ni brezpogojna in nenehna. Ena izmed muc je dobila ime Rita zato, ker hitro z renčanjem pokaže svoj jeznoriti značaj, saj jo celo božanje pogosto nervira.

Živali, ki jih imamo ob sebi, nas naučijo marsičesa, predvsem pomembne stvari o nas samih. So naši sorodniki, zato prepoznavamo odzive in obnašanja, ki nas lahko vodijo, ko smo v kakšnih težjih situacijah, ki jih ne znamo rešiti. Življenje z njimi ima pogosto celo duhovno dimenzijo. Ko z drugim bitjem, ki te sicer domnevno ne razume, vzpostaviš ‘kontakt’, si preprosto srečen. Tistih nekaj sekund te lahko notranje izpolni in navda z upanjem. Tudi zato veliko ljudi raje izbere življenje z njimi, kot pa bi se spustili v kakšno resno zvezo s pripadniki ‘iste vrste’. Pravimo, da so živali takšne, kot so, da se ne pretvarjajo in nas nikoli ne izdajo. Če bi le imeli čim več takšnih izkušenj s svojimi sodelavci, kolegi, v vsakdanjem življenju ...

Slika: Barbara Kastelec: Pelod kobeje ( Cobeae scandens), akril na platnu, 130 x 180 cm, 2017

Barbara Kastelec je leta 2001 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani pri prof. Emeriku Bernardu in doc. dr. Nadji Zgonik. Na isti fakulteti je leta 2004 pod mentorstvom prof. Gustava Gnamuša in dr. Aleša Erjavca magistrirala iz slikarstva. Od leta 2006 ima status samostojnega kulturnega delavca. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini in se velikokrat predstavila tudi samostojno.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj