Pred nosom ... (11)

Kdor zdravo jé, bo živel do konca življenja ... (TNT)

Ko smo pred desetimi leti z družino emigrirali na Butoraj, v novo hišo, je bila ena ključnih misli, ki nas je nenehno obletala, lasten vrt. Pridelati svojo zelenjavo, svoje paradižnike, solato, bučke, fižol. Sprva smo začeli na nekaj kvadratih, površina se je postopoma širila in že nekaj let imamo terase na različnih višinah, visoke grede, ki jih obkrožajo grmički sivke in zelišč. Izdelal sem tudi 'napredni' kapljični sistem namakanja, zaradi katerega me soseda Jože in Matej vsakič, ko ga uporabim, dražita, če spet kličem dež. Pred tremi dnevi sem spet zalival, potem pa je 24 ur deževalo ... Navdušenje nad obdelavo zemlje, se pravi nad kmečkimi opravili je sicer malo splahnelo, kot tudi veselje nad košnjo trave in podobnimi nadležnimi opravili. Čakam, da bodo na trg prišli roboti, ki bodo kosili, uničevali plevel in seveda prekopavali zemljo. Najlepša dela - opazovanje in obiranje pridelkov in podobna opravila -, pa bomo opravljali sami...

Poleg terapevtske funkcije je za odločitev, da začneš obdelovati svoj vrt, verjetno najpomembnejši razlog pridelava okusne in zdrave hrane. Na začetku je bila za nas vsaka misel na kemična sredstva, s katerimi zatiraš recimo plesen na paradižniku, prava blasfemija. Ko je bilo poletje suho, je še nekako šlo, a če je bilo vlažno, so se začele težave. Preštudiral sem nepreštevne nasvete, preizkusil vsak recept - mleko, koprive, njivsko preslico, sodo bikarbono, aspirin, itd. - na koncu sem lahko le nemočno opazoval, kako moji ljubi paradižniki usihajo. Ko so bile razmere prave, je bilo vsega konec v nekaj dneh. Potem smo začeli tehtati: če torej ostaneš brez svojega pridelka, imaš pa ga zelo rad, na koncu zaviješ v trgovino. Ker pri nas tovrstne ponudbe ni ravno na pretek, kupiš torej paradižnik, ki gotovo ni bil tretiran zgolj z mlekom in s koprivami. Pa še okusen ni. Ne bi bilo bolje, da vseeno pošpricaš tudi sam in vsaj veš, kolikokrat si ga? Nekateri vztrajajo in kupujejo samo 'naravno' pridelano hrano, z 'bio' etiketo. Smiselna odločitev, če si to lahko privoščiš. Pa še tu nastopi upravičena skrb, če se pridelovalec vseeno ni poslužil umazanih trikov: zgodb o goljufijah je res veliko. V legendah, v katerih nastopajo kmetovalci, ki majhen krompir, ki bi ga uporabili samo za hrano za živali, zapakirajo kot 'bio' in ga prodajo trikrat dražje, je gotovo zrno resnice.

Seveda kemična sredstva niso nedolžna. O tem pričajo že napisi na embalaži. A ne pozabimo, da tudi tako opevana naravna sredstva niso vedno žegnana vodica. Če se ne motim, je v ekološkem kmetijstvu famozna modra galica dovoljena. Tako dolgo je že v uporabi, da bi pomislili, da jo lahko primešamo v kašico, ki jo postrežemo dojenčku. Vendar je to zelo hud strup, verjetno hujši od bakrovih pripravkov, ki jih je proizvedla farmacija in so mnogim ljudem pravi bavbav. Vse kar je 'naravno' imamo za neškodljivo, kemija in farmacija pa sta najhujši greh. Kaj pa plutonij, ricin in recimo botulin, ki je najbolj strupena snov na svetu? Proizvedla jih je opevana narava.

Narava je tisto mitsko polje, iz katerega smo nespametno pobegnili in se tako zastrupljamo s 'kemijo'. A zakaj potem živimo v povprečju skoraj trikrat dlje, kot v 'predfarmacevtskih' časih? Zakaj je bilo takrat, pred stopetdesetimi leti na Zemlji devetdeset odstotkov ljudi lačnih, danes, v času farmacije in kemije, pa je lačnih zgolj še deset? Nekaj se tu ne ujema: smo manj zdravi, ker uživamo 'strupe', hkrati pa živimo dlje?

Posebej neracionalno se mi zdi apriorno nasprotovanje gensko spremenjenim poljščinam. Okoljski aktivisti so pred časom strastno nasprotovali 'zlatemu rižu', ki so mu znanstveniki privzgojili gen za vitamin A, zaradi pomanjkanja katerega je vsako leto umrlo na stotisoče otrok, oslepelo pa vsaj 500000. Če se ne motim, se zadeva sedaj uspešno odvija naprej. Takšna nasprotovanja temeljijo v naivnem in zgrešenem razumevanju 'naravnih', 'pristnih' rastlin, ki naj bi bile za razliko od gensko spremenjenih, človeku koristne in celo zdravilne. Zagovorniki 'naravne' hrane pozabljajo, da so bile rastline, preden jih je človek udomačil, pogosto neužitne ali celo blago strupene. Rastlinam ni ravno v interesu, da bi postale hrana človeku. Zato je moral človek večini s selekcijo in s križanjem precej, skoraj drastično spremeniti lastnosti: užitnost, velikost plodov, okus, donos. Prednik koruze je imel majhen plod, z nekaj zrni in je bil skoraj neužiten. Enako velja za vse žitarice, brez katerih bi danes človeštvo stradalo. Naši predniki so torej morali 'pobegniti' pred naravo oz. jo kultivirati, da so lahko pridelali dovolj kvalitetne hrane.

Komur gredo na živce kmetje, ki si za vsako kmečko opravilo, če le imajo možnost, omislijo stroj, ali za zatiranje bolezni in škodljivcev uporabljajo farmacevtska sredstva, naj poskusi z motiko še sam. Po petnajstih minutah na poletnem soncu bo imel vsega dovolj in bo odšel v trgovino. In malo pozabil na tako opevano zdravje ...