Na vsebino

Pred nosom ... (112)

Moda

Pred nekaj tedni sem med vožnjo po Beli krajini začel opažati, kako se je visoka cipresa, ena izmed najbolj priljubljenih rastlin za oblikovanje živih mej okrog hiš, očitno znašla v težavah. Skoraj povsod sem videl ožgane, posušene krošnje drevesc, ki jih je v naše kraje prinesel kak nadebudnež in s tem sprožil pravi domino efekt. Ciprese so postale ‘moderne’, zrasle so na veliko vrtovih in lastnikom nudile zasebnost, ki je v današnjih časih tako priljubljena, čeprav se ji hkrati tako zlahka odpovedujemo. Skrivamo se za zelenjem cipres, na socialnih omrežjih pa brez sramu kažemo, kaj počnemo.

Ljudje smo sicer v veliki meri sebična bitja, zazrta v lastne koristi, a pomemben del naše narave je tudi nagnjenost do združevanja v ‘roje’, smo torej tudi bitja panja, tako kot čebele, kot pravi Haidt. Včasih se odpovemo lastni individualnosti in stopimo v uniformirano združbo, ki jo zaznamujejo enako obnašanje, enaka oblačila, enake frizure, enako delovanje. Ta značilnost se pojavi zelo zgodaj, najbolj pa eskalira v času najstništva, ko se pogosto oblikujejo nasprotni, celo sovražni tabori in drug drugega obtožujejo marsičesa. Ko je bila mlada moja generacija, so bili vsaj trije tabori. Najbolj so bili na udaru ‘šminkerji’, kot smo imenovali tiste, ki so se oblačili po zadnji modi, urejeno, s polikanimi pričeskami. Na drugi strani smo bili ‘friki’ in pankerji, se pravi tisti, ki so zrasli iz dediščine kontrakultur šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih. Šminkerjem smo očitali uniformiranost in nekritično sprejemanje pop kulture, se jim posmehovali, pri tem pa spregledali, da smo bili tudi sami uniformirani: v kavbojkah, kavbojskih jaknah, športnih copatih in praviloma z malce daljšimi, na videz zanemarjenimi lasmi. Na rokah kakšna usnjena ali bakrena zapestnica ali podobno okrasje. Enako je veljalo za pankerje. Še danes mi gre na smeh, ko pomislim, koliko časa so pred ogledalom verjetno preživeli fantje ali dekleta, ki so imeli na glavi ostro in visoko ‘irokezo’. Verjetno ne manj od takratnih ‘šminkerjev’. Kakorkoli, moda se pojavi kot nekakšen virus in zasede skoraj celoten prostor. Ko ga večina ‘preboli’, počasi izzveni in izgine ali pa se kot detajl zapiše v podobo časa in postane trajna last vseh nas.

Moda se v takšnih oblikah zdi velikokrat zabavna, tako kot je sedaj zabavna moda puščanja brad, ki krasijo obraze mladih fantov. Še nedavno je bil ideal nekaj dni staro neobrito ‘strnišče’, pred tem gladko obrita lica ali brki, in tako nazaj, naprej v nedogled. Jaz sem ostal v modi‘strnišč’, neobrit spravljam v obup mojo mamo in bi tudi ateta, če bi bil še živ. Takšne modne zapovedi niso nadležne, to postanejo, kadar vplivajo na funkcionalnost. Imam široka stopala, zato mi ustrezajo široki čevlji. Ko moda zapoveduje, da morajo biti čevlji ozki in dolgi, kar velja, če se ne motim, ravno sedaj, imamo ‘širokopodplatarji’ težave. Tako kot imajo težave ženske z obilnejšo postavo, ko morajo nase vleči oprijete pajkice, ki tako lepo zgledajo na postavi kakšne pop ikone. Pa tudi to se je v zadnjem času spremenilo. Znanec mi je razložil, da si današnja dekleta želijo večje konfekcijske številke zadnjic. Vpliv famozne Kardashianove ali katere izmed drugih ‘div’ je torej prišel še v najmanjšo slovensko vas.

Tovrstna ‘ekonomija’ idej, izmenjava zamisli in vplivov, ki prehajajo iz ene na drugo stran, iz severa na jug, iz vzhoda na zahod, je v resnici zelo običajna in neizbežna. Če komu pade v glavo dobra ideja in se iz tega izcimi še kaj uporabnega ali lepega, to relativno hitro povzamejo bližnji, potem malo manj bližnji, kak naključni popotnik to odnese v svoj kraj in tako se lahko moda razširi po vsem svetu. Ko je naš daljni prednik ugotovil, da je kamen uporabno orodje, se je ta ‘moda’ gotovo bliskovito razširila po vsem svetu. Nobene meje, nobeni zidovi ne ustavijo tega pretoka. Seveda pa vse nove ideje ne obstanejo. Nekatere propadejo, nekatere se takoj ukoreninijo, druge pa se zares obdržijo šele po dolgih letih, desetletjih, celo stoletjih. Pri hiši imamo nekaj orehovih dreves, ki so že tretje leto brez plodov. Prijatelj me je podučil, da je to zato, ker oreh ni avtohtona drevesna vrsta, saj so ga k nam pred kakimi dva tisoč leti prinesli Rimljani. Očitno ni preteklo dovolj časa, da bi se dovolj prilagodil, da mu ostre pomladne pozebe ne bi škodile. Tudi cipresa ima podoben problem, mogoče bo iz naših krajev celo izginila. Tako kot bo verjetno izginila oz. se začasno potuhnila moda poraščenosti obraza. Punce bodo čez čas znova vzdihovale nad podobami koščenih manekenk, kar bo gotovo nekakšno nazadovanje, čevlji se bodo ponovno razširili in mogoče bomo znova nosili lasulje, tako kot naši predniki v času baroka. Mogoče bo v politiki v modo namesto trumpovske robatosti, žaljivosti in nesramnega posmeha znova prišla uglajenost in civilizirana izmenjava argumentov, stališč, mnenj. Bomo videli. Najpomembneje pri vsem tem pisanem cirkusu pa je, da se vedno znova vprašamo, če je nujno sprejeti vsako modno zapoved, ki pogosto zraste na zeljniku tistih, ki bi radi predvsem dobro zaslužili na naš račun. In mogoče vztrajati pri odločitvah, ki niso v skladu z ‘duhom časa’. Pa čeprav nas bo kdo imel za ekscentrika...

Slika: Marko Zorovič: Fragmenti, 2021, olje in asemblaž na panelih.

Marko Zorović

Rojen leta 1973, obiskoval Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Leta 1997 je diplomiral slikarstvo na ALUO v Ljubljani, pri prof. G. Gnamušu, leta 2000 pa zaključil magisterij pri prof. B. Gorencu. Prejel je študentsko Prešernovo nagrado. Leta 2021 je prejel štipendijo Ministrstva za kulturo. Občasno se ukvarja z restavratorstvom, ilustracijo in objavlja članke. Imel je več samostojnih razstav in sodeloval na skupinskih predstavitvah.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj