Patina

Pred dnevi sem bil na krajšem delovnem srečanju v Avstriji, na Koroškem, v vasi Sveče, kjer se vsako leto odvija umetniška kolonija. Na otvoritveni večer sem med programom pogledoval cerkev, ki je bila nasproti galerije. Občudoval sem mojstrsko izvedbo strehe, ki je bila prekrita s skodlami. Moj pogled se je spustil na fasado, ki je bila takšna, kot se za zgradbo, postavljeno v 14. stoletju in skrbno vzdrževano spodobi: prebeljena a ne popolnoma zglajena, ‘brezhibna’. Na površini so vidne vdrtine in sledi orodja zidarskih mojstrov, ki so se skozi stoletja na ta način vpisovali vanjo. Na takšni, živahni površini se naše oko zadrži dalja časa kot na brezhibno ravni, zloščeni, saj ima kaj za ‘početi’: sprehaja se po neravninah, zatika se v razah, ponika v sence manjših ali večjih vdolbin, ki so posejane naključno. Popolnoma gladko površino naša zaznava takoj ‘prebere’ in se prične dolgočasiti.

V vasi, v kateri je še vedno prisoten duh slovenstva, so seveda tudi novogradnje, pri katerih so lastniki uporabili najnovejše materiale. Gladke fasade, kot bi bile izrezane ali ulite iz plastike. Kontrast je jasno razviden. Objekti, na katerih so graditelji uporabili les, kamen in druge tradicionalne materiale, nas pritegnejo, v nas se vklopijo arhetipski spomini, prek novejših pa pogled spolzi kot po toboganu. In za njim ne ostane veliko.

Stanoval sem v dvestopetdeset let stari hiši, ki je bila brezhibno obnovljena, presenečen pa sem bil predvsem nad tem, da so lesne obloge iz smreke ali macesna mojstri pustili ‘surove’, niso jih prelakirali. Podobno sem opazil tudi na drugih hišah, še več: nezaščiteno je bilo celo stavbno pohištvo, okna in vhodna vrata. Petar, prijatelj, pri katerem sem ustvarjal, je na moj vprašujoč pogled dodal, da takšen les vseeno zdrži tudi pol tisočletja, če je primerno zaščiten pred padavinami. Povprečen Slovenec v matični domovini bi to sprejel s posmehom in s kazalcem zaokrožil pri strani glave. Spomnil sem se, da sem imel podobno izkušnjo tudi sam. Ko sem na našo hišo na fasado montiral macesnove deske, ki so bile v ‘surovem’ stanju, neobdelane, me je veliko ljudi vprašalo, kdaj mislim deske tudi prebarvati, prelakirati. Ko sem odgovoril, da nikoli, so zmajevali z glavami, jaz pa sem jih opozarjal, da so na sosedovem skednju deske, ki so zdržale že pol stoletja ali celo več. Ni vrag, da ne bo bistveno kvalitetnejši les zdržal enako ali celo dlje.

Kaj je torej vzrok, da se nam naravni materiali zdijo lepši od umetnih in jih bolj cenimo? Zdi se, da je blizu resnice teza, ki sem jo pred časom prebral v neki knjigi, v kateri je pisec opisoval rimsko arhitekturo. Materiali iz umetnih mas niso zmožni nase prevzeti minevanja časa, vanje se ne morejo vtisniti izkušnje, skozi katere moramo ljudje in stvari. Kot bi bila njihova površina prevlečena z nekakšno odbojno snovjo, ki pa vseeno ne more preprečiti, da se ne bi snov notranje razgradil. Plastika, steklo ali beton ne dobijo plemenite patine, kot jo recimo kamen, les ali omet, ampak se sčasoma izrabijo, izgubijo lesk ali pa se skozi razpoke pokaže njihovo banalno drobovje. Nič ne pomaga, moramo jih zamenjati, zgradbe podreti ali povsem obnoviti. Nedavno sem se pogovarjal z mladim arhitektom, ki se mu to ni zdelo pomembno ali pa najverjetneje celo ni razumel, kar sem mu poskušal dopovedati. Ko sem mu opisal pomanjkljivosti betonske ali steklene fasade, je skomignil z rameni in nezainteresirano prekinil razgovor. Kot večina ljudi, ki so se pustili zapeljati vabljivim novostim, ki so uničile večino tradicionalne arhitekture pri nas, pa verjetno vseeno uživa, ko se mu oko zapne za kakšen starejši objekt ali detajl v kulturni krajini. Nezavedno namreč vsi čutimo, da je tisto, kar je vpisano v stare zidove ali predmete, na globok način povezano z našimi lastnimi življenji. Podoživljamo trenutke, skozi katere se je v času prebijal predmet, razbiramo nevihte, ki jih je preživela stara hiša, slišimo glasove, ki so nekoč odzvanjali v njej.

Pred vhodom v prijateljev atelje je pod napuščem stala obnovljena klop. Obe zadnji nogi sta bili popravljeni, očitno sta pred časom prepereli. Nekomu se je zdelo bolj smiselno klop obnoviti, kot izdelati novo, čeprav so bili popravki jasno vidni. Ob tem sem se spomnil na prigodo, ki jo je doživel ate. Na posestvu nekega njegovega znanca je stala poleg nove še stara hiša. Ate je pomislil name in možakarja vprašal, če mu kak kos proda. Ta pa je vehementno odvrnil, da to ne pride v poštev, ker bo vse, kar je hiši, znosil na kup in zakuril. Ate se je komaj zadržal, da ni možakarja prijel za ovratnik. Zvenelo je, kot bi se hotel ponorčevati iz njega. Verjetno pa je bil razlog drugačen, bolj zanimiv. Kot mnogi izmed nas se je možak na nek način zavedal, da se v teh, deloma izrabljenih kosih pohištva skrivajo zgodbe, ki so se vanj vtisnile in se jih mogoče malo sramuje. Te zgodbe nas hkrati privlačijo, hkrati pa pred njimi včasih poskušamo zbežati. In uničimo stvari, ki nas nanje spominjajo. Kupujemo novo, da bi pozabili na staro. Občudujemo patino na tujih predmetih, lastne se pa sramujemo. Kot bi se ne zavedali, da za sabo brišemo sledi, ki bi zanamcem lahko povedale mnogo o nas samih, o času, v katerem smo živeli, ki nas je zaznamoval.

Slika: Marko Zorovič: Fragmenti, 2021, olje na panelih.

Marko Zorović

Rojen leta 1973, obiskoval Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Leta 1997 je diplomiral slikarstvo na ALUO v Ljubljani, pri prof. G. Gnamušu, leta 2000 pa zaključil magisterij pri prof. B. Gorencu. Prejel je študentsko Prešernovo nagrado. Leta 2021 je prejel štipendijo Ministrstva za kulturo. Občasno se ukvarja z restavratorstvom, ilustracijo in objavlja članke. Imel je več samostojnih razstav in sodeloval na skupinskih predstavitvah.