Roke kvišku!

Po povratku iz zamejstva, iz Sveč na avstrijskem Koroškem, sem potreboval nekaj dni, da sem predelal vse vtise. Zame so bila pomembna seveda predvsem druženja z ljudmi, ki so v podobnem ‘poslu’, kot sem sam, ki jih torej zanima umetnost, slikarstvo. Izredno dobro smo se ujeli, kljub jezikovnim barieram. V družbi so se izmenično slišale slovenščina, nemščina, italijanščina in seveda angleščina, ki sem se je moral posluževati tudi jaz, saj moja nemščina precej škriplje. Mnogo smeha je bilo ob mizah, ko smo se srečevali pri obedih in na nočnih druženjih, pogosto je padla tudi kakšna resna debata. Posebno ljubi so mi bili ‘late night talks’, ki sva si jih pred spanjem privoščila s Christophom, slikarjem iz Dunaja. Ob nekaj kozarčkih - hladilnik nama je napolnila Bernarda Fink, naša priznana operna pevka, ki nama je prijazno ponudila tudi prenočišče v njihovi stari, obnovljeni domačiji -, sva se potapljala v navdušujoče debate, predvsem o slikarstvu. Podobno navdihujoči so bili tudi pogovori z ostalimi umetniki, z Iris, s Suzano, Hubertom, Sandijem, z Ifigenijo, s Petrom, ki mi je odstopil del ateljeja, pa seveda s številnimi drugimi zanimivimi ljudmi.

Gostitelji prireditve, Slovensko prosvetno društvo Kočna, predvsem člani ožje in širše družine Weber, so bili izjemni, stregli so nas ‘spredaj in zadaj’, poskrbeli so za duhovno in konkretno hrano in pijačo, s simpatijo in z duhovitimi zbadljivkami so sprejeli med drugim tudi moj, včasih neizmeren apetit. Fritz, del ekipe, me je še ob slovesu dražil s ‘prijateljem’. Ker sem doma navajen, da se odpovem večerji, saj bi se drugače razlezel kot krof, sem se tam odločil odpovedati zajtrku, je bilo zame lažje izvedljivo. Zato se je tudi moj običajni, ‘gargantuanski’ jutranji obrok preselil na kasnejše obroke, predvsem na večerjo. Drugi ali tretji dan je bil piknik in Fritz je bil v ekipi, ki se je vrtela okrog žara. Poln vrt miz, ljudi, vaščanov, gostov. Čeprav sem zmazal že tretjo porcijo, sem bil še vedno lačen, zato sem se znova postavil v vrsto. Ko sem ponudil svoj krožnik, sem se hitro zlagal, da je to ‘za prijatelja’. Fritz se je namuznil in mi ustregel. Čez nekaj minut, ko sem bil spet potopljen v gurmanski užitek, pa je prišel do naše mize, me od zadaj dregnil in vprašal, ‘Kje je zdaj tisti tvoj prijatelj?’ Celo omizje je bušnilo v smeh in od takrat sem bil vedno deležen večjih porcij, na račun tega namišljenega, lačnega ‘prijatelja’.

Največje presenečenje celotnega dogajanja slikarskega tedna pa je bilo zame zanimanje lokalnih ljudi, ki so ga pogosto jasno izkazovali. Ko sem imel še atelje v sosednjem Gradacu, se je v vsem tistem času, v desetih letih, pri meni oglasila le peščica ljudi. To me ni posebej motilo, saj nisem niti pričakoval nekega navala, stampeda gledalcev, obiskovalcev, kupcev. Pač, ignoranca in ‘brezinteresno’ stanje, nekakšni izhodiščni poziciji odnosa večine ljudi do umetnosti, kulture. V Svečah pa sem bil priča več dogodkom, ob katerih mi je čeljust omahnila do popka. Neko popoldne se je ob stavbi, pri vhodu v atelje ustavil policijski avto. Iz njega je izstopil policist in je v polni opravi, s pištolo, pendrekom in ‘vokitokijem’ za pasom, odločno zakorakal proti mojim vratom. Skozi možgane mi je hušknila misel, da bo od mene zahteval dokumente, morebiti potrdilo o cepljenju, skratka nek izvorni strah mi je splezal po hrbtu in me zgrabil za vrat. Možak pa je pristopil k meni in takoj navrgel, da ni prišel službeno ampak kot ljubitelj slikarstva. Malo sva poklepetala, kolikor mi je dovoljevala moja nemščina, vmes se je občasno oglašal njegov vokitoki, razgledoval se je po stenah, malce pokomentiral in se poslovil z obljubo, da se bo še oglasil. Mislim, da sem nekaj minut po njegovem odhodu stal pri miru in poskušal doumeti, kaj se mi je ravnokar zgodilo. Enako dogodivščino z njim so imeli tudi drugi udeleženci. Takšnih obiskov je bilo ves teden kar nekaj. Potem je na dan otvoritve razstave sledila podobna izkušnja. Ifigenija, ki je bila zadolžena za otroške delavnice, ki so potekale kot vzporedna dejavnost, je pripravila končno razstavo njihovih del, prebrala nekaj zgodbic in pesmi, obiskovalci pa so pozorno spremljali dogajanje. Otroci v tišini, z zvedavimi očmi in z odprtimi usti, nekaj pa se jih je potem sprehodilo tudi po ‘zaresni’ razstavi, kjer smo se predstavili vsi sodelujoči avtorji. Ostrmel sem, ko sem videl, kako sta si dve punčki, stari okrog deset let, sami ogledovali obešene slike. Kazali sta s prsti, se pomenkovali, komentirali. Skoraj ne pomnim, kdaj sem kaj takšnega videl pri nas, v ‘matični’ domovini. Pristni kulturni šok. Kaj smo naredili narobe ali česar nismo predelali, posredovali svojim malčkom, šolarjem, dijakom? Zakaj nam kultura in umetnost nista več pomembni, vsaj ne tako, kot bi nam verjetno morali biti?

Ne le, da smo takšne vsebine skoraj povsem pregnali iz naših šol in tako vzgojili mladostnike, ki jim ob omembi kulture ali umetnosti oči postanejo prazne, meglene, tudi odrasli, še posebej tisti, ki bi jim morali biti zgled, v kulturi ne vidijo prav veliko. Ne udeležujejo se kulturno-umetniških prireditev, razen redkih izjem ne kupujejo knjig, slik, umetnost jim je tista famozna španska vas. Da ne rečem slovenska... Do sedaj me takšna ignoranca, včasih je prisotne tudi malo pristne sramežljivosti, ni pretirano motila. Zdaj pa sem vse bolj prepričan, da bi bilo lahko drugače. Da bi se tudi kakšen policist lahko ustavil in malo pokukal v moj atelje. Verjetno bi najprej od presenečenja dvignil roke kvišku...

Slika: Marko Zorovič: Fragmenti, 2021, olje na platnu.

Marko Zorović

Rojen leta 1973, obiskoval Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Leta 1997 je diplomiral slikarstvo na ALUO v Ljubljani, pri prof. G. Gnamušu, leta 2000 pa zaključil magisterij pri prof. B. Gorencu. Prejel je študentsko Prešernovo nagrado. Leta 2021 je prejel štipendijo Ministrstva za kulturo. Občasno se ukvarja z restavratorstvom, ilustracijo in objavlja članke. Imel je več samostojnih razstav in sodeloval na skupinskih predstavitvah.