Pred nosom ... (117)

Tujstvo

Potovanja in dopusti so priložnost, da zamenjamo običajno okolje. Včasih je dovolj že nekaj dni, pa se v nas že nekaj ‘preklopi’. Kot bi drugače dihali, drugače okušali hrano, tudi navadna voda ima nekakšen nov priokus. Takšna sprememba je dobrodošla, tako kot je dobro občasno prekiniti kakšno navado: ko po dolgem času recimo znova okusiš hrano ali pijačo, ki si jo imel na jedilniku vsak dan, se ti zdi veliko boljša.

Sodim med tiste ljudi, ki na dopustu hočem videti druge ljudi, poslušati drug jezik. Ne bežim pred rojaki, vendar se mi zdi smiselno, da na dopustu ali potovanju ravno ne iščem aktivno njihove družbe. Pred davnimi leti, tik pred začetkom študija, smo se v starem hrošču odpeljali proti Pragi. Dva para: Ančka in Silvo ter midva. V žepu nekaj sto mark, ki so v takratni, še socialistični Pragi veljale za pravo premoženje. Edinkrat v življenju sem se počutil bogatega, saj tistih njihovih kron nismo mogli zapraviti, čeprav smo se kar trudili. Takrat v Pragi ni bilo veliko tujcev in čeprav smo bili oblečeni čisto običajno, so se na ulici domačini praviloma obračali za nami, očitno smo izžarevali nekaj, kar je bilo njihovim očem tuje, novo. V nekem lokalu pa smo si privoščili še manjšo pobalinščino. Ne spomnim se natančno, komu je padla v glavo ideja, da se začnemo predstavljati za Angleže. Kakorkoli, s Silvom sva se začela za šankom govoriti, da smo ‘from ingland’ in se širokoustiti, kako je ‘pri nas’ čisto drugače. Seveda smo se na debelo lagali, saj takrat še nobeden izmed nas Anglije ni videl. A tisti češki par, ki je bil z nami in seveda natakar, ki je odpiral šampanjce, so nam nasedli. Najine partnerice so se dobro zabavale nad najinimi neumnostmi in duhovičenji . Tudi sama sva uživala: očitno je v vsakem izmed nas skrit igralec, ki se rad občasno prelevi v drugo osebo, vsaj za nekaj časa. Radi igramo, si nadenemo maske. No, zgodba z najinim ‘angleštvom’ se je končala relativno hitro. Silvo je šel na stranišče, izbral pisoar zraven nekega neznanca in mu v svojem ne ravno prepričljivem naglasu odločno navrgel, ‘Ju nou, ajm from Ingland!’ Tip pa mu je v perfektni angleščini odvrnil: ‘Me too!’ Silvo je kar zmrznil, jadrno pobrisal iz stranišča in že zagnal paniko, tisti tip pa je prišel za njim in v smehu povedal, da je Švicar in da so se z družbo zelo zabavali, ko so nas poslušali. Seveda smo potem odprli novo steklenico...

Na letošnjem letovanju smo velikokrat slišali slovenščino. Da bi se prikrili pred svojimi sodržavljani, sem se začel, na grozo mojih družinskih članov, predvsem mlajše hčerke, predstavljati za Madžara in glasno izgovarjati običajni nabor na videz madžarskih besed, ki jih pozna veliko Slovencev - jêdêš-pêčê-sêrêš-pêčê, vôlan-môtaš, bêrê-mêd, sêrê-kêš, itd. -, da bi mimoidoče preslepil, da bi nas torej ne prepoznali kot rojake. Na ta račun smo se veliko smejali, prislužil pa sem si tudi kakšno kritično, da ponavljam stare štose. Kakorkoli, ta beg pred ‘svojimi’ ni nič neobičajnega. Pobegniti moramo, se umakniti, da potem domače oz. tisto, s čimer živimo vsak dan, ugledamo v novi luči. V pozitivni in včasih tudi v negativni. Ko se recimo vračamo iz kakšne daljše poti, praviloma bolj opazimo, kako slabe ceste imamo doma. Pogosto pravim, da je verjetno še na kakšni odročni cesti v Kazahstanu vožnja udobnejša. Tudi splošen vtis pogosto ni najboljši. Ko vidiš podeželje v tujini, spoznaš, da je zelo podobno tudi doma. Da bi bilo mogoče dobro razmisliti o kakšni spremembi, sprožiti kakšno iniciativo. Tujina, tuja pokrajina, mesta in ljudje ti v tem smislu odprejo oči. Seveda velja tudi nasprotno. Mnogi, ki so se v iskanju boljšega življenja preselili v tujino, so spoznali, da so imeli enako doma, pa tega niso videli. V vsakem primeru pa so potovanja smiselna in nujna, svet se nam skozi prostovoljno tujstvo pokaže v drugi, velikokrat pravi luči. Očitno moramo stran, da si pridemo blizu, da pridemo domov...

Slika: Suzana Brborović: Bridge Countries - Intersections, 2018, akril in tuš na platnu, 140 x 280cm

Suzana Brborović (1988) je po končanem študiju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani leta 2013 je v obdobju 2014–16 študirala slikarstvo v okviru magistrskega programa (Meisterschüler) na Akademiji za vizualno umetnost v Leipzigu. Leta 2011 je prejela Essl nagrado, leto kasneje pa Akademsko Prešernovo nagrado. Leta 2019 je prejela priznanje Riharda Jakopiča za posebne projekte in dosežke za mlajše umetnike. Njena dela so vključena v zbirke kot so Essl/Albertina, Bayer Kultur, Moderna galerija in Riko. Živi in dela v Leipzigu.