Na vsebino

Pred nosom ... (118)

Svoboda

Moj prijatelj Valter je nekega sončnega popoldneva, bili smo še najstniki, prostor dogajanja se mi je v megli spomina izmuznil, ob spremljavi rokovskih akordov na električni kitari zapel svojo skladbo, katere melodije in refrena nisem pozabil nikoli: moje pesmi, moje sanje: svoboda! Vsakemu mladostniku je svoboda ena najvišjih vrednot, poskuša se izviti pritisku in nadzoru svojih staršev, učiteljev, takšnih in drugačnih avtoritet: Pobegniti, se odpeljati v neznano, sam, svoj, nebrzdano slaviti neskončne možnosti, ki jih imaš pred sabo, ta ideal odzvanja v vsaki mladi glavi. Ali bi vsaj moral. Seveda kmalu spoznaš, da v tem begu trčiš ob meje ali zidove, ki se jih ne da zaobiti ali celo podreti. Sprejeti moraš določene kompromise, pravila ‘igre’, če hočeš dostojno, vsaj za silo preživeti. Popolna svoboda je torej iluzija, uresničljiva je le začasno in še to predvsem v simbolnem smislu, v simbolnih svetovih, ki nam jih recimo lahko odpre umetnost. Obstajajo posamezniki, ki zavračajo ta pravila, obstranci, ki ne pristajajo na kompromise. Izločijo se iz družbe, se preselijo recimo v divjino in živijo tako, kot so naši predniki. Ostali, ki sicer tu in tam občudujemo njihov pogum, sprejemamo večino pravil, ki nam jih predpisuje družba. Po svetu hodimo oblečeni, nekateri po zadnjih modnih zapovedih, drugi nase navlečemo tisto, kar imamo pri roki, v vsakem primeru pa v glavnem sledimo logiki spodobnosti. Ko se v nas oglasijo vsakdanji fiziološki nagoni, poiščemo za to predvidene prostore, kjer se lahko olajšamo ali pa se umaknemo kam v naravo. Tisti, ki se na to požvižgajo in se svobodno olajšajo kar sredi ulice, ne veljajo ravno za vzor svobodomiselnosti. Ko se prehranjujemo, se največkrat držimo bontona, ki velja na tem področju. Že mlaskanje z odprtimi usti dvigne obrvi večini ljudi. Kot udeleženci prometa upoštevamo prometne predpise in pravila, hodimo po pločniku, če je na cesti gneča, uporabimo prehod za pešce, z avtomobilom pa vozimo po desni strani. Množica pravil, ki omejuje izvorno, absolutno svobodo, v kateri bi se vsak premikal, kamor bi mu srce poželelo. Vsa ta družbena pravila ali konvencije, ki jih pogosto nezavedno ponotranjimo, so nekakšne referenčne točke, ki nam omogočajo, da se orientiramo in izkoristimo svoje potenciale. V svetu brez meja ali omejitev, bi se večina ljudi počutila zmedene, izgubljene. Pravzaprav meje in pravila svobodo šele omogočajo. Knjižni ali filmski junaki nam jasno kažejo, da si lahko v zaporu bolj svoboden kot zunaj njega. Marsikoga na‘svobodi’ odprtost ogroža in utesnjuje.

Lastna svoboda je zamejena s svobodo drugega. V takšni ali podobni formulaciji so to zapoved poznali vsi etični sistemi v zgodovini, vse velike civilizacije, vse človeške združbe. Tako samoumevna je, da pogosto nanjo pozabljamo, kot na zrak, ki ga dihamo. V zadnjem letu in pol, odkar so oblasti po vsem svetu zaradi obvladovanja epidemije bolj ali manj posegale v temeljne svoboščine, smo velikokrat slišali, pravzaprav se ta retorika še stopnjuje, da je naša svoboda ogrožena. Da nas na zadnja vrata poskušajo zasužnjiti, spremenili se bomo v zombije, zaprte v svoje domove, prestrašeni in pokorjeni. Pri tem padajo celo zgodovinske primerjave: nekateri trdijo, da smo v enaki situaciji, kot so bili ameriški sužnji ali tisti v starem Rimu. Posebej ‘zanimivo’ pa je sklicevanje na domnevno diskriminacijo, ki so jo ali jo bodo, kot se napoveduje v marsikateri državi, deležni tisti, ki se ne želijo cepiti. Nekateri zagovorniki ‘svobode’ so šli celo tako daleč, da so prisilo nošenja mask ali vsiljevanje cepiv primerjali s preganjanjem Judov v nacistični Nemčiji. Omenja se celo Aušvic. Zaenkrat se mi ne zdi verjetno, da bi država uvedla prisilno cepljenje za vse državljane, čeprav se v skrajni konsekvenci lahko zgodi celo to: situacija, v kateri virus kovida mutira v bistveno smrtonosnejšo različico, ki bi se širila tako kot ošpice, je povsem možna. Takrat gotovo ne bi imeli nobene izbire. A dokler država tega ne zahteva, ji ne moremo očitati, da s strategijami pozitivne diskriminacije, ko imajo cepljeni državljani manj omejitev pri vsakdanjem gibanju, izvaja nekakšno diktaturo. Komur se zdi vožnja po desni strani cestišča omejevanje osebne svobode, se lahko odpove avtomobilu in uporabi druge načine prevoza. Komur je cepljenje odveč, se mora sprijazniti, da bo podvržen večjemu nadzoru, ki zmanjšuje možnost prenašanja okužb. Ista logika.

Gotovo je smiselno, pravzaprav nujno, da institucijam države nenehno gledamo pod prste, opozarjamo na napake ali škodljivo ravnanje. Očitki o kratenju temeljnih svoboščin in pravic so lahko upravičeni, vendar bi morali vseeno vzeti v obzir številne žrtve kovida, ki nas nemo opozarjajo, da se lahko situacija za vse nas hitro spremeni v najhujšo nočno moro, v kateri bodo sanje o svobodi zadnja misel...

Slika: Suzana Brborović: All Dogs Go to Heaven, akril na platnu, 170 x 140 cm.

Suzana Brborović (1988) je po končanem študiju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani leta 2013 je v obdobju 2014–16 študirala slikarstvo v okviru magistrskega programa (Meisterschüler) na Akademiji za vizualno umetnost v Leipzigu. Leta 2011 je prejela Essl nagrado, leto kasneje pa Akademsko Prešernovo nagrado. Leta 2019 je prejela priznanje Riharda Jakopiča za posebne projekte in dosežke za mlajše umetnike. Njena dela so vključena v zbirke kot so Essl/Albertina, Bayer Kultur, Moderna galerija in Riko

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj