Laži, zaupanje in Einstein

V časih pred internetom smo v primeru, ko smo naleteli na kakšno ‘raco’, se pravi lažno novico, običajno pripomnili, da ‘papir prenese vse’. Razumeli smo, da napisanemu ne gre vedno verjeti, še posebej pri medijih, ki so bili že v izhodišču ‘sumljivi’. Danes pa se mnogim zdi, da je medmrežje, ta neskončna kakofonija različnih glasov, podob, tekstov, pred takšnimi manipulacijami imuno. Ko potrebuješ samo pet minut, da sfabriciraš kak uraden dokument, ko veščino manipulacije s fotografijami s pomočjo za to primernih programov obvladajo že osnovnošolci, je naivnost, s katero velik del javnosti sprejema ‘dokumente’, ki naj bi dokazovali nekakšne zarote ali skrita ozadja, res presenetljiva. Veliko ljudi na svojih računalnikih popravlja fotografije, ki so jih posneli, jih na nek način ponareja, pa niti ne pomislijo, da je lahko fotografija na spletu, ki jo imajo za avtentično, lahko prirejena. Ponarejevalci prelisičijo ponarejevalce.

Pred davnimi leti sva si s prijateljem, s katerim sva bila urednika strokovne revije, privoščila eno resno potegavščino. V poznih večernih urah sva prišla na idejo, da bi prek faksa poslala ponarejeno obvestilo Ministrstva za kulturo, v katerem bi zaposlenim v uglednejših kulturnih ustanovah znižala plače. Aparat za pošiljanje faksov je omogočal relativno enostavno funkcijo ‘kopiraj in prilepi’. Skratka, napisala sva obvestilo, v katerem sva zaposlenim v teh ustanovah (Moderna galerija, Narodna galerija, Narodni muzej, itd), znižala vrednost ‘točke’ za tretjino in to številko premišljeno postavila na takšno mesto, da je bralcu takoj padla v oči in ni opazil drugih, izdajalskih podrobnosti. Recimo imena domnevnega državnega sekretarja, ki je bilo, če se ne motim, tisto prozorno‘Janez Slovenec’ ali nekaj podobnega, pa številke, s katere je bil faks poslan. Seveda je bila na vrhu dopisa tudi ‘glava’ s podatki ministrstva. Tako sestavljen ponaredek sva pred polnočjo odnesla na pošto in ga poslala prek faksa, da naju ne bi izsledili. Drugi dan sem že skoraj pozabil na vse skupaj, prepričan sem bil, da so najino prevaro spregledali. Bil sem v ateljeju, v rokah držal čopič, ko se je po radiu, po končanih poročilih zvečer, slišalo uradno obvestilo, v katerem je napovedovalec vse ‘oškodovane’ obvestil, da je domnevno nižanje plač prevara, manipulacija in da za povzročitelji te zmede že poizvedujejo. Čopič mi je kar padel na tla, prebledel sem, hitro poklical nekega starejšega prijatelja, ki me je pomiril z zagotovilom, da je skoraj nemogoče, da bi naju odkrili. ‘Prestopnika’ sva potem v časopis poslala tudi anonimno pismo, v katerem sva javnost obvestila, da je šlo za umetniško akcijo, s katero sva hotela opozoriti na neaktivnost kulturniške birokracije, ki ob problemih, ki tarejo umetnike, v glavnem zdolgočaseno prikimavajo, a če jim poskušaš znižati plače, pa skočijo, kot bi jih posadil na vroč štedilnik.

V tistem času, ki ga v primerjavi s tehničnimi zmožnostmi sodobnih naprav za oblikovanje in preoblikovanje dokumentov ali fotografij lahko imenujemo skoraj ‘kamenodobnega’, se je torej zlahka dalo prelisičiti uradnike v ugledni državni instituciji, vsaj za nekaj ur. Danes nam tehnične zmožnosti omogočajo bistveno večjo učinkovitost in prepričljivost, ki jo razni manipulatorji z veseljem izrabljajo. To je eden izmed glavnih razlogov, da se je zaupanje v uradne institucije zmanjšalo na minimum. Ljudje ne verjamejo več uradnim predstavnikom, ne glede na to, ali so zgolj uradniki ali znanstveniki. Skepsa, ki je bila nekdaj gonilo napredka, je v tej nezdravo potencirani obliki, resna ovira. Z nekim znancem sem se prerekal o neki objavi, za katero se je z Lune videlo, da gre za ponaredek, pa mi je navrgel, da mu naj podam kak dokaz. Pri tem sem pomislil na lunatike, ki resnično verjamejo, da je Zemlja ploščata. Kako lahko prepričamo takšnega človeka? Zelo težko. Neposrednih dokazov, ki jih preverimo z lastnimi čuti, je zelo malo. Ukrivljenost zemeljske oble, ki je recimo vidna na morju, če opazujemo z višine, bo pripisal optični prevari, posnetkom iz vesolja ravno tako ne verjame. Če takšne ‘poka’ posameznik v svojem prostem času, lahko mirno odmahnemo z roko. A ko se na ta nivo spusti uradna oseba iz sistema izobraževanja, so zadeve veliko resnejše. Ravnatelj, ki si je pred nekaj dnevi upal dvomiti v obstoj virusov, bi moral gladko izgubiti službo. Če ne razume, da obstoj virusov ne more biti vprašljiv že zaradi njihove vpetosti v celoten sistem medicine - ta bi se gladko sesula, če jih odstranimo -, verjetno pa kar celotne biologije, torej velikega dela znanosti, potem nima na šoli kaj početi. Mogoče bi se moral včlaniti v kakšno versko sekto. Zemlja je torej okrogla že zato, ker na tem modelu sveta temelji delovanje večine tehnike, ki nas obdaja, ta predpostavka nam omogoča tudi zelo natančne napovedi na različnih področjih. Virusi pa ne obstajajo le zaradi tega, ker jih lahko vidimo, ampak ker lahko natančno predvidimo njihovo obnašanje in učinek na živa bitja in jih lahko tudi uspešno obvladujemo. Znanstvenikom je torej pogosto smiselno verjeti.

Današnji zmagovalec med skeptiki pa je gotovo neka ženska, ki je na spletu zapisala, da je bila presenečena, ker je spoznala, da je bil Einstein resnična oseba, ne le teoretični fizik. Vsaj ena dobra novica.

Slika: Suzana Brborović: Projections, 2020, akril na platnu, 120 x 160 cm.

Suzana Brborović (1988) je po končanem študiju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani leta 2013 je v obdobju 2014–16 študirala slikarstvo v okviru magistrskega programa (Meisterschüler) na Akademiji za vizualno umetnost v Leipzigu. Leta 2011 je prejela Essl nagrado, leto kasneje pa Akademsko Prešernovo nagrado. Leta 2019 je prejela priznanje Riharda Jakopiča za posebne projekte in dosežke za mlajše umetnike. Njena dela so vključena v zbirke kot so Essl/Albertina, Bayer Kultur, Moderna galerija in Riko. Živi in dela v Leipzigu.