Pred nosom ... (120)

Kaj izrečemo, ko govorimo ...

Izgovorjeno ali zapisano se ne ujema vedno s tistim, kar smo si zamislili ali želeli povedati. Pravzaprav je to, glede na splošno zmešnjavo v komunikaciji, ki nas spremlja že od pamtiveka in ni zgolj zadeva sodobne civilizacije, verjetno bolj redko naključje, čeprav smo pogosto prepričani v nasprotno. Da se to zgodi v običajnem pogovoru, nagovoru, ko nas situacija preseneti, ko nismo pripravljeni in se zato pogosto izgubimo, zapletemo z besedami, povemo kaj narobe, premalo ali preveč, se nam zdi še logično. Med možgani in usti ni tako trdna povezava, še posebej v trenutkih, ko je situacija napeta ali stresna. Ne obstaja zastonj kopica pregovorov, ki govorcem svetujejo, naj najprej globoko vdihnejo, preden izrečejo, kar jim lahko celo škodi. Žal se nam to prepogosto zgodi tudi v situacijah, ko smo domnevno pripravljeni.

Kot študent na akademiji sem zelo hitro spoznal, da je vsako sporočanje zelo zahtevno. Narediš kakšno sliko ali risbo, nad katero si navdušen, v njej ‘vidiš’ neko vsebino, ki si jo želel izraziti. Pa se izkaže, da že prvi gledalec tega ne vidi in ga zadeva pusti hladnega. Sprva si začuden, potem pa spoznaš, da oblika sporočila ni zadovoljivo prenesla tistih emocij ali vsebin, ki si jih vnašal v svoje delo. Svoje sporočilo si pač narobe formuliral, izoblikoval. Forma in vsebina nista bili usklajeni. Če si recimo v sliki prizadevaš ustvariti iluzijo prostora, pa nimaš zadostnega znanja, sam napak ne boš opazil, jih bo pa gotovo kdo drug. Z nekaj vaje se naučiš postopno odpravljati napake in lahko potem ustvariš iluzijo prostora, ki prepriča tudi drugega. Naši možgani morajo torej skozi nek proces spoznavanja, v katerem postopno vidijo vse več, vse bolj natančno. Pri risanju portreta, ki je v prvem letniku trajalo cel teden, sem na začetku glavo ‘postavil’ na papir in se poskusil približati karakterju upodobljenca. Po koncu prve seanse sem zadovoljno pogledal risbo in zapustil risalnico. Drugo jutro sem z grozo ugotovil, da se je risba ponoči nekako ‘pokvarila’. Kot bi kdo skrbno zradiral prave poteze in potegnil napačne. Razlog, zaradi katerega sem prejšnji dan svojo risbo videl kot verno podobo modela, je bil v bistvu preprost: intenzivno opazovanje modela in risbe na slikarskem stojalu je možgane malce zmedlo in so pomešali informacije. Podobi modela in risbe sta se nekako združili in preslepili ‘nadzorni organ’. Seveda sem v nekaj naslednjih seansah, s pomočjo svežega, jutranjega pogleda risbo potem pripeljal do zadovoljivega stanja, ko si je bil upodobljenec res podoben. To strategijo uporabljam še danes, pravzaprav pri vsakem delu. S svežimi očmi takoj vidiš napake in jih pač poskušaš odpraviti. Po svoje je fascinantno, da se teh prevar, ki nam jih možgani nenehno servirajo, mogoče zato, da se ne bi preveč naprezali in porabljali dragoceno energijo, v običajni komunikaciji ne zavedamo dobro. Od tod številni nesporazumi, predvsem med različnimi skupinami, ki uporabljajo nekakšne ‘privatne’ kombinacije besed ali določene besede razumejo različno. Če recimo pripadnik ene skupine uporabi besedo ‘socializem’, pripadniki druge, nazorsko nasprotne skupine takoj skočijo pokonci, čeprav govorec najverjetneje ni imel v mislih nasilja ali celo pobojev svojih nasprotnikov v gulagih. In obratno, če pripadnik skupine, ki ne prenaša besede ‘revolucija’, izreče recimo besedo ‘red’, pripadniki prve skupine reagirajo skoraj panično, v tej besedici razberejo težnjo po diktaturi ali terorju. Komunikacija med pripadniki različnih družbenih skupin je torej zelo zahtevna, tudi usklajenost forme in vsebine ni zadosti, da bo tisti, ki mu je govor ali kakšna druga oblika sporazumevanja namenjen, to razumel tako, kot si je želel tisti, ki sporoča. Pomembne so okoliščine, v katerih je vsebina izrečena in nekakšna usklajenost udeležencev. Ko torej nekomu skušamo nekaj povedati, napisati, je nujno nenehno preverjati, če je tisto, kar je jasno nam, jasno tudi drugemu. Pogosto zelo težko sprejmemo dejstvo, da so drugi naše izrečene ali zapisane besede, ki so nam tako prozorno jasne, razumeli popolnoma drugače. Seveda je lahko to posledica nerazumevanja, nezadostne obveščenosti ali celo zmanipuliranosti bralcev, gledalcev ali poslušalcev. Ni pa nujno, kar mnogi sklepajo prehitro, da se to zgodi zaradi tega, ker bi naj bili slednji kar neumni. Ne pozabimo, da se jim najverjetneje zdimo butasti tudi mi.

Slika: Suzana Brborović: Signal, 2021, akril na platnu, 140 x 120 cm

Suzana Brborović (1988) je po končanem študiju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani leta 2013 je v obdobju 2014–16 študirala slikarstvo v okviru magistrskega programa (Meisterschüler) na Akademiji za vizualno umetnost v Leipzigu. Leta 2011 je prejela Essl nagrado, leto kasneje pa Akademsko Prešernovo nagrado. Leta 2019 je prejela priznanje Riharda Jakopiča za posebne projekte in dosežke za mlajše umetnike. Njena dela so vključena v zbirke kot so Essl/Albertina, Bayer Kultur, Moderna galerija in Riko. Živi in dela v Leipzigu.