Elektrika in konjske fige...

Že Heraklit je govoril, da se vse spreminja in je torej sprememba edina stalnica v univerzumu. Če obstaja kaj nespremenljivega, so to lahko le fizikalni zakoni, po katerih se ravna vse, kar biva. Kdor je na svetu malo dalj časa, se gotovo pogosto začudi, kaj vse se je spremenilo od časov njegovega otroštva. Ko sem bil otrok, je bila ultimativna zabava potepanje s prijatelji, seveda zunaj, pogosto v naravi, v gozdu. Na cestah so ropotali avtomobili, ki si jih slišal tako daleč in jih je bilo v majhnem mestu tako malo, da smo se lahko igrali kar na cestišču. Danes je avtomobilov preveč, da bi se lahko otroci igrali na cestah, predvsem pa postajajo vse tišji in zato nevarnejši. Vse več je na cestah tudi električnih avtomobilov, ki skoraj neslišno brzijo mimo nas. Čeprav so vse številčnejši, ne pojenjajo kritični pomisleki, ki se nanašajo predvsem na njihovo domnevno ekološko spornost. Tudi tukaj na površje prihaja globoko vsajena nezaupljivost do novosti, ki zaznamuje človeško vrsto. Na srečo je le redko prevladujoča, saj upiranje novemu, kadar je nesmiselno ali celo škodljivo, prej ali slej usahne. Do novih soočenj starega in novega...

Ko prebiramo poročila o prvih avtomobilih, ki so se pojavili v času, ko so na cestah prevladovale še konjske vprege, se lahko zgolj nasmejemo pomislekom, ki so jih glasno izražali tedanji varuhi tradicije in reda. Zgroženo so napovedovali, da bodo po cestah te ropotajoče pošasti kmalu drvele s hitrostjo petindvajset kilometrov na uro in da bodo sejale smrt in uničenje na vse strani. Podobno strašljive napovedi so prihajale ob uvajanju izmeničnega toka, ki je omogočal cenejšo distribucijo energije in omogočil dostopnost elektrike najširšemu krogu odjemalcev, ne zgolj najpremožnejšim. Nasprotniki Teslovega izuma so v dokaz škodljivosti tega načina prenosa energije na elektriko priključili celo slona, ki je v smrtnih mukah dokazal, kako bi bilo bolje, da ostanemo pri starem.

Seveda ni vse novo dobro. Jasno je, da moramo recimo ohranjati kvalitetno kulturno in umetnostno dediščino, da recimo ne smemo kar podreti celotnih četrti in namesto njih zgraditi brezdušne stolpnice ali iz muzejev pometati vseh starih slik ali iz knjižnic stare knjige. Pri avtomobilih pa nam bi moralo biti bolj jasno, kam pelje razvoj in zakaj je dobro, da gre v to smer. Nasprotniki na plan vlečejo baterije, ki naj bi zaradi umazane proizvodnje pomenile celo regresijo. Ta očitek temelji na zamolčani premisi, da mora biti nadomestek nafte popolnoma čist. Vse, kar ne izpoljnjuje te prikrite zahteve, je razglašeno za uničevalca pristne narave. Seveda je za razsojanje primernosti nove tehnologije bolj pomemben racionalen razmislek in primerjava s starim. Če se spomnimo na grozljive nesreče na naftnih ploščadih, ena izmed njih, v Mehiškem zalivu, je povzročila onesnaženje bibličnih razsežnosti, v Kanadi zaradi oljnega skrilavca uničujejo cele pokrajine in zastrupljajo podtalnico, nam zagovor bencinskih ali celo naftnih motorjev mora malo ‘zasmrdeti. Seveda tudi pridobivanje redkih elementov za proizvodnjo baterij ni nedolžno, vendar je pač manj invazivno. To si bodo mnogi morali priznati. Tudi domnevno umazana energija, ki prihaja iz termoelektrarn in napaja električne avtomobile, ni zadosten ugovor zoper njihov trajnostni status, saj se bodo tudi tukaj razmere gotovo uredile. Zdi se, da se nasprotniki električnih avtomobilov panično oprijemajo vsake rešilne bilke, vsakega potencialnega argumenta, ki naj bi s čarovnijo zavrl tok napredka. Posebej zabavni so ljubitelji hitrih športnih avtomobilov, ki poudarjajo, kako super se počutijo, ko za njimi rohni stotine konjev. Mislim, da jim njihov užitek klavrno usahne, ko mimo njih švigne kak ‘električar’ in jim v delčku sekunde izgine izpred oči. Hrup ni zanemarljiva pomanjkljivost stare tehnologije. Prijatelj, ki stanuje blizu obvoznice, mi je povedal, da v nočnih urah pogosto posluša nadebudne mlade dirkače, ki si s predelanimi motorji dajejo duška in kravžljajo živce tistim, ki bi se radi malo umirili pred spanjem. Mogoče bi bila smiselna kakšna spodbuda v tej smeri, tudi opozorilo ali celo kazen odgovornih služb. Tudi prdenje štirikolesnikov za zabavo po naših gozdovih bi moralo postati preteklost.

Kakorkoli, kdor je že sedel v električni avtomobil, mu je bilo po kakšni minuti jasno, da je to prihodnost. Ne sicer tista za vogalom, saj bo trajalo kar nekaj let, da se prilagodi infrastruktura in se odkrije tehnologija, ki bo omogočala cenejšo in čistejšo izdelavo baterij. A ta prihodnost neizbežno prihaja in bo prepričala tudi najglasnejše skeptike. Tako kot je tiste, ki so nasprotovali prvim mobilnim telefonom, ‘ceglom’. Danes gotovo pridno drsajo po ekrančkih ...

Slika: Miha Perne: Silvo, 2010, mešana tehnika na platnu, 70 x 120 cm

Miha Perne

Rojen je bil leta 1978, maturiral na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Leta 2004 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, smer slikarstvo. Leta 2005 je z Leonom Zuodarjem ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled. Leta 2011 sta ustanovila založbo Beli sladoled books & zines in za svoje delo prejela nagrado skupine OHO. Ustvarja na področju slikarstva, grafike in stripa.