‘To ni slučajno ...’

Ljudje smo bitja, ki so razpeta med željo po varnosti in udobju na eni in tveganjem, željo po razburljivih dogodivščinah na drugi strani. V kolikšni meri prevlada ena ali druga skrajnost je odvisno od številnih okoliščin: starosti, vzgoje, temperamenta, ki nam je bil položen v zibko in še marsičesa, hkrati pa veliko prispeva dobro staro naključje. Ravno slednje je večini ljudem težko razumljiv pojem. Ker si želimo imeti nadzor nad svojo okolico, kar je seveda predvsem posledica evolucijskih pritiskov, pričakujemo, da so stvari in pojavi, ki nas lahko potencialno ogrozijo ali pa nam lahko koristijo, ‘pravilno’ urejeni. V tej želji gremo tako daleč, da vsakemu pojavu, ki je deležen naše pozornosti, pripisujemo nekakšen smoter, in, kar je še zanimivejše, nezavedno dodamo zraven, v ozadje, nekaj ali nekoga, ki naj bi ga postavil na to mesto ali povzročil, da se je pojavil ali premaknil. Ko se torej nekaj zgodi, samodejno pomislimo, da za tem nekdo stoji. Težko sprejmemo celo naravne nesreče in tudi njim pripisujemo, da se niso zgodile kar same po sebi, zaradi čisto običajnih, naravnih razlogov, ki jim v veliki meri značaj kroji ravno naključje. Da je v nekem kraju padala debela toča, le malo stran pa ne, se je najverjetneje zgodilo zaradi naravnih okoliščin, položaja zračnih gmot, vetrov, konfiguracije terena, ne pa zato, ker naj bi se prebivalci domnevno prekršili zoper kakšno postavo. Pred nekaj leti je v Gradacu sunek vetra razkril streho na gasilnem domu, le petdeset metrov stran pa je stanovanjska hiša ostala nedotaknjena. Nobenega posebnega načrta ni bilo za tem dogodkom. Nihče si ni zaželel in poslal veter nad vrle gradaške gasilce.

Ko torej kdo v takšnih situacijah izreče, da je ‘vse določeno’, da se je ‘načrt’ izpolnil, preprosto ne razume, kako deluje ta svet. In če ne moremo načrtovati takšnih dogodkov v naravi, je to še manj verjetno v človeških združbah, kajti tam je dejavnikov toliko, kot je posameznikov, ki sodelujejo v procesu. Pri vsakem početju se nam redno dogaja, da se nam kaj sfiži, kljub odličnemu načrtu in najboljšim željam. Hitro se namreč izkaže, da kaj spregledamo. Pred kakimi desetimi leti sem doma naredil leseno teraso. Imel sem natančen načrt, dobil sem dober les za podnice, težko bi našel boljšega, pri konstrukciji pa sem bil površen in sem se zadovoljil s slabšim lesom. Tako se je zgodilo tisto, česar sem se bal: konstrukcija je preperela in začela propadati, tako da sem moral končno teraso razdreti in jo moram postaviti znova. Ko pa pridemo do ‘velikih’ dogodkov, takrat se zadeve resno zakomplicirajo. Noben načrt, nobena dodatna pozornost nam ne zagotavljata, da nam bo uspelo. Seveda tu in tam res kaj uspe, a to je bolj zadeva sreče, včasih so rekli volje bogov.

Pred nekaj dnevi je bila obletnica napadov na trgovinska dvojčka onstran luže. Znova so se razplamtele strasti, ponovno so se začele širiti zgodbice o tem, kdo in kako je to načrtoval. Veliko ljudem se zdi, da brez velikega in natančnega načrta, za katerim je bojda stala CIA ali NSA ali kdo tretji, tistim zmanipuliranim mladim moškim ne bi uspelo zapeljati letal v predvidene tarče. V nekem dokumentarcu, ki so ga predvajali ob obletnici, pa je strokovnjak zelo prepričljivo dokazal, da je to možno. Le malo sreče so morali ugrabitelji imeti. Naključje jim je stalo ob strani...

Tudi vroče razprave ob ukrepih vladajočih za obvladovanje epidemije so pogosto obremenjene z enakim, ‘srednjeveškim’ determinizmom. Kot ljudem v srednjem veku se mnogim vse zdi načrtovano, vsi ukrepi naj bi vodili k nekakšni ‘končni rešitvi’, ko bomo znova vsi zasužnjeni, kot naši predniki za časa nacizma ali še prej. Bliže resnici pa je verjetno čisto prozaična razlaga. Mogoče se komu pri oblastniškem ‘koritu’ res kolca po takšnih bližnjicah, vendar zgrešeni ukrepi, ki jih sprejemajo oblastniki po vsem svetu, kadar spominjajo na kak slab scenarij distopije, niso nujno del nekega velikega, peklenskega načrta, ampak bolj plod naključij, napak v planiranju in sprememb, na katere ne moremo vedno vplivati. Lahko pa jih seveda izkoriščamo. Nekaterim to uspeva, tudi zato, ker se velik del javnosti ukvarja s kostmi, ki so jim bile vržene namerno...

Slika: Miha Perne: Kape , 2010, akril na platnu, 180 x 160 cm

Miha Perne

Rojen je bil leta 1978, maturiral na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Leta 2004 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, smer slikarstvo. Leta 2005 je z Leonom Zuodarjem ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled. Leta 2011 sta ustanovila založbo Beli sladoled books & zines in za svoje delo prejela nagrado skupine OHO. Ustvarja na področju slikarstva, grafike in stripa.