Najti, iznajti, pobegniti ...

V eni izmed bolj ali manj brezplodnih debat na družbenem omrežju sem se zapletel v prerekanje o tem, v kolikšni meri je sistem, v katerem živimo, zaslužen za razcvet inovativnosti posameznika. Moja ‘nasprotnica’ je strastno kritizirala kapitalizem, ki naj bi bil zgolj na videz uspešnejši od socializma in izpostavljala prirojeno željo posameznika po odkrivanju novih rešitev problemov, novih spoznanj, ki v vsakih okoliščinah nekako pridre na plan. Pri tem se je suvereno sklicevala na študijo, ki naj bi to dokazovala.

Zdi se, da zgodovina, pa tudi izkušnje nas, ki smo nekaj časa preživeli v prejšnjem sistemu, temu ne pritrjujejo. Če pogledamo obdobje, ko se je v zahodnem svetu zaključila klasična antika, se prikaže ne preveč prijazna podoba. Goreli so arhitekturni spomeniki, ‘knjige’, pa tudi veliko število pomembnih ljudi, ki niso bili ukrojeni po meri novih oblastnikov. Znanje se je izgubilo, arhitekti so recimo potrebovali tisoč let, da so se znova naučili graditi zgradbe z večjimi oboki ali kupolami. Šele pred nekaj desetletji so znanstveniki uspeli dognati, čemu je služila zapletena tehnična naprava, katere ostanke so našli v morju pri grškem otoku Antikiteri in je stara okrog 2100 let. Verjetno je šlo za nekakšen proto- analogni računalnik za določanje položaja nebesnih teles. Dolga stoletja je trajalo, da so sposobni izumitelji in rokodelci znova znali izdelati kaj podobnega. Evropa je potrebovala skoraj 1000 let, da se je izvila iz mračnjaškega zavračanja znanosti in svobodnega raziskovanja. Drug primer zavrtja cvetočega razvoja je bil zaton islamske ‘zlate dobe’ v trinajstem stoletju. Arabski učenjaki so pred tem izkoriščali ohranjeno znanje antike in ga uspešno nadgradili. Astronomija, medicina, matematika in še mnoge druge vede so se povzpele na zavidljivo raven. Večina vidnih zvezd na nočnem nebu ima recimo arabska imena. Tudi številke, ki jih uporabljamo, smo pobrali od njih, da ne omenjamo številnih besed: algebra, alkalen, alkemija, zenit, algoritem, ‘žal’ tudi alkohol. Počasni zaton cvetoče civilizacije zaradi geopolitičnih razlogov so zacementirali ortodoksni verski voditelji, ki so prepovedali vse, kar je nasprotovalo svetim knjigam. Učenjaki in filozofi so morali utihniti. Islamski svet si še danes ni opomogel: muslimanske dežele imajo v povprečju okrog devet znanstvenikov, inženirjev in tehnologov na tisoč ljudi, kar je v primerjavi z razvitim Zahodom, kjer je ta številka enainštirideset, zanemarljivo malo. Na svetu je več kot milijarda in pol muslimanov, nobelovo nagrado pa sta do sedaj prejela zgolj dva njihova znanstvenika. Med leti 1980 in 2000 so samo v Južni Koreji prijavili prek 16000 patentov, devet velikih muslimanskih držav pa skupaj zgolj 370, pa še med temi so jih veliko tujci.

Če se torej na oblastnih pozicijah znajdejo ljudje, ki nasprotujejo svobodnim raziskavam in ovirajo ali celo preganjajo ljudi z dobrimi idejami, družba prej ali slej stagnira ali celo nazaduje. V skrajnih primerih pa se pogrezne v popolno uničenje. To se je recimo zgodilo Nemčiji, potem ko je zmagal Hitler. Ker je pregnal iz Nemčije najboljše ume, seveda predvsem zaradi njihove domnevne nečiste krvi, je njegova država začela postopno nazadovati in so jo zavezniki, na srečo, prehiteli tudi pri izgradnji najbolj uničevalnega orožja.

V naši bivši državi so sicer živeli številni izjemni ljudje, odlični umi, mnogi med njimi so odkrili ali iznašli marsikaj, na veliko področjih, vendar si moramo vseeno priznati, da jih je veliko raje odšlo na zahod, kjer so bili boljši pogoji zanje. Družbeni sistem na zahodu je omogočal, da so posamezniki lahko svoje znanje ali iznajdljivost poleg trepljanja po ramenu in visokoletečih priznanj visokih politikov, kot pogosto edinega plačila za svoje delo, lahko tudi konkretneje vnovčili. Smo pač bitja, ki nas zanima tudi lastna korist, zato je ta pogoj zelo pomemben del okoliščin, ki blagodejno ali spodbudno vplivajo na naš kreativni potencial.

Zavedati se pa tudi moramo, da ni nujno, da bomo kot družba kar samodejno šli v pravo smer. Pred našimi očmi se velika država, ki jo je Zahod poskusil postaviti na pravo pot, pa se pri tem opekel in se je moral osramočeno umakniti, pogreza v srednji vek. Znova preganjajo tudi homoseksualce, zato bodo gotovo prikrajšani za kakšnega potencialnega Turinga, ki bi lahko prispeval k duhovnemu in civilizacijskemu preboju. To lekcijo si velja vedno znova priklicati v spomin.

Slika: Miha Perne: Miki kaktus, 2012, akril na platnu, 99,5x 80cm

Miha Perne

Rojen je bil leta 1978, maturiral na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Leta 2004 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, smer slikarstvo. Leta 2005 je z Leonom Zuodarjem ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled. Leta 2011 sta ustanovila založbo Beli sladoled books & zines in za svoje delo prejela nagrado skupine OHO. Ustvarja na področju slikarstva, grafike in stripa.