Major Kriger in pamet...

Ko sem prvič zasledil besedno zvezo Dunning-Kruger, ali Dunn-Kruger, se mi je v mislih priplazil otroški spomin na razvpito televizijsko serijo, v kateri je vidno vlogo imel glavni negativec major ‘Kriger’, hladnokrvni cinik, ki je brezobzirno preganjal odpornike v med vojno okupiranem Beogradu. Besedna zveza, ki me je spomnila nanj, označuje seveda nekaj povsem drugega, a nič manj strašljivega ali problematičnega.

Dunning-Kruger efekt označuje posebno psihološko stanje, ki ga zaznamuje spoznavna pristranost, ko je posameznik prepričan, da je mnogo pametnejši, kot je v resnici. Manj kot ve, nižja kot je njegova inteligenca in razgledanost, za pametnejšega in bolj informiranega se ima. Nekakšna obratna premosorazmernost, nasprotna tisti, ki jo je prikazal Sokrat, ko je zase dejal, da nič ne ve, čeprav je bil eden najbolj učenih ljudi svojega časa. Na videz paradoksalna izjava, ki natančno opiše naše omejene umske zmožnosti za razumevanje Univerzuma. Več kot vemo, bolj se zavedamo lastne omejenosti, lastne nevednosti.

Včasih smo mislili, da je razlog za neumnost in nerazgledanost ljudi pomanjkanje informacij. Ko sem še študiral, tega je le slabih trideset let nazaj, smo za potencialnimi zanimivimi informacijami brskali po kartončkih v ličnih predalčkih v knjižnica in iskali zanimive avtorje ali teme. Večina ljudi je do splošnih informacij prišla prek dnevnega časopisja ali javnih predvajanj na televiziji ali radiu. Informacije so bile res dragocena dobrina, zato so njeno dostopnost mnogi izpostavljali kot ključni dejavnik pri napredku družbe in civilizacije. Sedaj, ko imamo informacij na voljo več kot kadarkoli v zgodovini, vemo, da to v marsičem ne drži. Še huje: zdi se, da je ta splošna dostopnost do informacij pravzaprav spodbudila ‘Krigerje’ v nas, da so nabreknili kot predolgo vzhajan kruh. Še nedavno je povprečni posameznik gojil globoko spoštovanje do učenih ljudi. Učitelj, znanstvenik, zdravnik, pisatelj, so bili zelo cenjeni poklici. Danes jih veliko ljudi ne jemlje resno, saj, kot ponosno razglašajo na socialnih omrežjih, sami znajo bistveno več od njih, saj so naredili ‘svojo raziskavo’. Ko se recimo s svojo sodbo o kakšnem problemu oglasijo ‘ljubljanski doktorji’, se jim lokalni vsevedneži, ki nimajo ne izobrazbe, ne znanja, ne primerljivega družbenega ugleda, objestno posmehujejo in jih označujejo za zaslepljene omejence, ki preveč brskajo po knjigah, po nepotrebnem ‘komplicirajo’ in ‘filozofirajo’. Seveda pa lastno neizobraženost razglašajo za vrednoto, čeprav pogosto celo brati ne znajo tekoče.

Ti vsevedneži poznavalsko in samozavestno navajajo rezultate svojih ‘raziskovanj’, čeprav tega, kar počnejo, niti v najlepših, najbolj prizanesljivih sanjah ne moremo tako imenovati. Najprej si zgradijo trdno prepričanje, ki jim ga je mimogrede kdo podtaknil ali pa so nanj naleteli naključno, potem pa na spletu iščejo potrditev zanj. Ker je splet orjaški, nepregleden zbir predvsem nepreverjenih informacij, tudi laži in manipulacij, bo vsak, ki ima to željo, takoj našel koga, ki je podal mnenje, nasprotujoče splošnemu znanstvenemu konsenzu. Če si recimo prepričan, da je zemlja ploščata, boš v nekaj minutah našel množico člankov, pričevanj in predvsem YT posnetkov, v katerih boš dobil ‘potrditev’ svojega brezumnega mnenja. In se boš lahko tudi zlahka pridružil množici somišljenikov, ki nevede iz sebe delajo komične kreature. Pravi, kritičen raziskovalec seveda ne deluje na tak način. Postavi sicer hipotezo, v tem sta si z ‘vsevednežem’ enaka, potem pa ne išče le potrditve zanjo, da bi lahko njegova predpostavka zrasla v teorijo, ampak tudi morebitne nasprotne argumente, ti so v resnici ključni preizkus konsistentnosti njegove ideje. Če teza prenese tovrstno prevetritev, preverjanje, soočenje, potem je na dobri poti, da postane uporabna in jo dojamemo kot dober približek resnice. A ta pot je trnova, balončki ‘teorij’ vsevednežev se takoj razpočijo na njej. Le da tega žal ne opazijo, norost se stopnjuje, tudi agresija, s katero neumorno širijo svoja prepričanja, je vse izrazitejša in se zažira v vse pore naših življenj.

Na obličju majorja Krigerja sije zamrznjen nasmešek, mane si roke ...

Slika: Miha Perne: Mars Black and Titanium white, 2017, akril na platnu, 50 x 40cm

Miha Perne

Rojen je bil leta 1978, maturiral na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Leta 2004 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, smer slikarstvo. Leta 2005 je z Leonom Zuodarjem ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled. Leta 2011 sta ustanovila založbo Beli sladoled books & zines in za svoje delo prejela nagrado skupine OHO. Ustvarja na področju slikarstva, grafike in stripa.